Dve diskusiji, se mi zdi, danes sta bili takšni, ki potrjujeta nek ekskluzivizem, in naj eno omenim; ne bom prvi najbrž in ne edini, ki je to omenil. Namreč vprašanje, kdo sme in kaj sme pravzaprav tu sploh razpravljati. To je možno razbrati iz vprašanja, ki je govorilo o tem, ali lahko tisti, ki nimajo otrok, recimo, razpravljajo o otrocih in družini. Seveda lahko, na taki najosnovnejši ravni, odgovor je zelo preprost. Vsi smo bili otroci in imamo to neposredno izkušnjo. Mnogi so, ki danes še nimajo otrok, pa želijo ustvariti družine in imeti otroke, pa tudi še nimajo te neposredne izkušnje, tako kot je skušala biti inputirana. Mi nič, vsaj jaz ne, nič ne preprečujemo, da bi racionalno in z neko argumentacijo o družini in otrocih diskutirali tudi celibaterji, enako pravico imajo kot jaz. In tudi če ne sodimo v nobeno izmed teh treh skupin, nam ne sme nihče prepovedovati ali pa nas karati, če želimo razpravljati o stvareh, kakor se danes razpravlja. In ta neposredna, nereflektirana izkušnja ni zmeraj dobra. Zelo pogosto je tako, da so tiste reflektirane izkušnje, ki jih nismo sami doživeli, kompenzirano znanje, ki ga je človeštvo prineslo do nas, nam šele daje neko perspektivo, da stvari sploh lahko razumemo. Če bi temeljili samo na neposrednih izkušnjah, bi mi danes v zgodovini, tisti, recimo, ki je starejše od 50, 60 let, kolikor smo mi danes stari, sploh ne mogli več diskutirati, bi morali umolkniti. In če bi tako razmišljali, da o tem, o čemer nimaš neposredne osebne izkušnje, ne moreš diskutirati, potem se ne bi smeli lotiti projektov. Mi nimamo neposrednih izkušenj o tem, recimo, kaj želimo, kako bo to funkcioniralo. Torej, mi projiciramo tudi neko prihodnost, in to je naša ne samo pravica, za nas, poslanke in poslance, je to tako rekoč dolžnost, mi smo dolžni ta mentalni napor opraviti. In če ne bi bilo tako, bi si moral vsak izmed nas danes izmisliti zopet na novo... /izgovori nerazumljivo/ račun, pa tega ne bomo počeli, ker bi to bilo nespametno, nesmiselno in kar se tiče energije, čista entropija.