Božič pri Cupiellovih (Natale in casa Cupiello) je komedija, v kateri se vse odigra v družinskem krogu. Ničesar ni zunaj, prizorišče je v resnici ena sama soba (spalnica ali dnevni prostor), v kateri živi ali se zbira razširjena družina: žena, mož, njegov brat, sin, hči, njen mož in ljubimec, ob njih pa še (po potrebi) bližnja in daljna soseska. Ena sama soba - v metaforičnem smislu - pa je tudi karakteristika junakov Božiča. Vse, kar vejo, povejo, vse, kar se jim dogodi, se zgodi na očeh drugih, ni zakulisja, od koder bi dogodki izvirali. To je neke vrste skladnost med žanrom in temperamentom, značilna za De Filippa oziroma za dramatiko z evropskega juga. Božič pri Cupiellovih je potemtakem dovolj lahkotna, pa vendar (melo)dramsko spretno strukturirana igra, kjer imajo komični zapleti dramatične razplete (najhujši je kap poglavarja družine), ti pa humoren komentar, »metafizični« mir, ki ga najbolje ponazarjajo jaslice, se menjava z razburkanim »fizičnim« življenjem junakov. Njena slogovna površina je (neo)realistična, čeprav v posameznih izpeljavah tudi nekoliko »romantična« (z motivom jaslic v ospredju), morda temnejša, kakor bi pričakovali, pa še vedno ne mračna ali celo travmatična (čeprav bi radikalnejša sodobna interpretacija odkrila tudi drugačne možnosti).