S teorijo manipuliranega altruizma se torej v nobenem primeru ne moremo strinjati. Izraza nista samo inkompatibilna v kakršnokoli medsebojni zvezi, marveč gre njun vsebinski razkol še naprej od tega dejstva. Tudi izven njune neobstoječe in nepredstavljive medsebojne pomenske povezave namreč velja, da kolikor več je v nekem odnosu manipulacije, toliko manj ostane prostora tudi za dejanski altruizem, ki pač sploh ni vključen v sfero manipulacije. Vzrok je seveda v omejenosti zalog, s katerimi živa bitja razpolagamo. Še več: celo sam poskus manipulacije, kateremu se ciljni objekt upre Kakor hitro neki individuum izvede omenjeno potezo, že postane subjekt in potencialno tudi altruist., v nekem smislu zoži paleto možnih altruističnih ravnanj z njegove strani Obstaja sicer tudi antiteza navedenemu, katera pa lahko velja edinole na ravni, ki je kognitivistična prav v klasičnem smislu (v širšem in precej metaforičnem smislu obstajajo namreč tudi interpretacije tako imenovanih evolucijskih epistemologov, po katerih je vsaka, celo že najprimitivnejša življenjska forma, nosilka kognitivnih kapacitet (naprimer: Heschl A. L = C a simple equation with astonishing consequences. Journal of Theoretical Biology 1990; 145: 13-40; ali pa: Wuketits FM. Evolutionary epistemology and its implications for humankind. Albany, NY: State of New York Press, 1990). Ta antiteza se glasi: šele poskus manipulacije z nekom prinese slednjemu, potencialnemu altruistu, objektivno informacijo o tem, kaj drugi sploh potrebuje od njega - in s tem, nasprotno od zgornje trditve, povečuje možnost za altruizem. K temu bi lahko dodali še drugi protiargument: če se nekdo zaveda poskusa manipulacije z njim in ima možnost, da se ji upre, pa tega iz čiste notranje moči vendarle ne stori, tedaj imamo opravka s še precej višjo obliko altruizma (ki seveda spet, le da čisto po svoje, transcendira vsakršno manipulacijo) - ta pa ima za tukajšnjo naturalistično razpravo že nekoliko preveč mističnih značilnosti..