Toda potem, ko ste se podzavestno že prepričali, da je Stranger's Wrath popokal vse naboje v bobnu, se v drugače ne preveč izraženi zgodbi zgodi Preobrat, do zadnje pike črnila vreden velike začetnice. Junak v ne-le-metaforičnem smislu odvrže okove, igra pa dotlejšnjo, solidno, a preveč zaprto in ponavljajočo se strukturo misij. Če ste zalego beštij poprej nemalokrat odstranjevali počasi, s pozornim opazovanjem njih vidnega polja na radarju, da vas ne bi začopatile vse naenkrat, je odtlej zgodba drugačna. Špil postane burno hiter, odpre se, ozke prehode in prostorsko omejene stopnje zamenjajo fantastično podrobne lokacije, ki mestoma kar prekipevajo z detajli. Obenem vam postane jasno, da ste priča eni lepših iger trenutne generacije, saj srčika ne špara več z napredno vodo, številnimi eksplozijami in velikimi količinami objektov na zaslonu. Nadgradnje streliva naredijo iz Tujca uničujočo bojno mašino in prmejduš, da sem se orjaški tehnološki trdnjavi glavnega negativca, ki jo bučno oblegajo zavezniki (boste že videli), s čolnom približeval skorajda s strahospoštovanjem. Kljub temu, da v tem zadnjem delu tretjeosebni način ni več v tolikšni rabi, saj vas preveč zaposli strelska akcija, ostaja ključnega pomena, ko na primer pod točo izstrelkov iščemo zavetja za zdravljenje. Težavnost ni nikoli prehuda, vendar narašča premočrtno in nudi ravno prav izziva, da vas poriva naprej. Saj ne, da si tega ne bi želeli. A le zakaj se najboljši del ne začne že prej?