neizbežno obvešča zaznavo. Del modrosti keltske domišljije je bilo stremljenje k ohranjanju svobodne in pretočne resničnosti. Kelti so se izogibali kliničnim gotovostim, ki povzročajo ločevanje in osa mitev. Taka osamljenost bi bila Keltom tuja. Sebe so videli kot goste v vesolju, ki živi in diha. Globoko so spoštovali neoprijemljiva ob močja med svetovi in med časi. Vmesni svet je bil hkrati tudi svet vmesnega časa: med setvijo in žetvijo, nosečnostjo in rojstvom, na mero in dejanjem, koncem enega letnega časa in začetkom drugega. Prisotnosti, ki so bdele nad tem svetom, so bile poznane kot vile. LAhkOtNOst IN DOMIšLJIJA VILINskEGA sVEtA Sodobnemu umu zveni vsako priznavanje vilinskega sveta naivno. Pa vendar v metaforičnem smislu priznavanje vilinskega sveta po meni priznavanje skrivnostnih prisotnosti, ki naseljujejo vmesne prostore v izkušnjah, na robovih časa in v prostorih, ki so člove škim očem nedosegljivi. Premočrten vid nas zapira v ječo. Vile so bile doma zlasti v elementu zraka. Nič ni tako svobodnega kot je veter. Na Irskem ljudje dandanes še vedno verjamemo, da so vile prisotne. Zvečer pogosto vidimo meglice nizko na poljanah. Megla je običajno najprej v hribih, nato pa se spusti v nižine. Ko se temni, se te meglice zbirajo v belih trakovih in oblakih nad travniki. Zdi se, kot da bi nad travo obvisel uparjen bel les. Vsi obrisi so neja sni; vmesno kraljestvo postane vidno ob prisotnosti nečesa, kar ni predmet, niti svetloba, niti tema. Starodavno ime za to prisotnost se še vedno ohranja. Imenuje se an ceo draíochta, vilinska megla. Na miren, jasen dan pred nekaj leti sva s prijateljem obiskala star cillín, otroško pokopališče, med dvema hriboma. Nenadoma se je od nekod pojavil močan sunek vetra in se razlezel po vsem cillínu, močno je upogibal grmičevje in prav tako nenadoma izginil nazaj v nezmoten mir dneva. Zdelo se je, kot da bi se za trenutek iz tihih tal izvile pojave izgubljenih otrok in v močnem sunku prišle v naš svet. To imenujemo vilinski veter, an Sí Gaoth.