V vibriranju spomina na lastno otroštvo, preživeto na ljubljanskih ulicah, razločno slišim verze iz pesmi Otona Župančiča, »če spustiš me malo više, videl bom tržaške hiše«. Seveda sem spuščal zmaje tudi jaz, ampak Župančičev zmaj, ki nastopa v Mehurčkih, najbolj popularni zbirki otroških pesmi v slovenskem dvajsetem stoletju, ni bil le iz lahkega paprija in balsovine, ampak je v nekem metaforičnem smislu zarisoval moje otroško obzorje. Stanovali smo v naselju nizkih socialističnih blokov ob reki. Strmel sem skozi rahlo zibajoče se veje vrb žalujk ob Ljubljanici, ki jih danes ni več, mogoče prav zato ne, ker jim je genialni arhitekt Jože Plečnik namenil vlogo vizualne ilustracije za sklonjene perice, to podobo nepovratno izgubljene preteklosti; ko sem strmel in si poskušal predstavljati nevidne svetove, v katerih se odigrava prava dramatična pustolovščina, vredna mojih hrepenenj, ki s stvarnostjo nikoli niso zadovoljna, sem v bistvu videl Trst z velikim pristaniščem in morsko obljubo neskončnosti.