Rapa Šuklje je bila dolgoletna urednica na radiu, soavtorica pionirskih korakov filmske kritike pri nas, budna spremljevalka vsega gledališkega dogajanja, recenzentka in prevajalka temeljnih del svetovne književnosti. Prevaja in sourednikuje še danes, predvsem pa je gospa Šuklje neizčrpen vir kulturnih pričevanj minulega časa ter iskriva in vedno blagohotna komentatorka tudi najbolj mračnih dogodkov naše polpretekle zgodovine. Dan pred tem pogovorom sva se srečali na gledališki premieri in spomnila sem se, kako ljubeznive in spoštljive kritike ste dolga leta pisali tudi za naš časopis, in kako pretreseni so bili nekateri gledališčniki, ko s(m)o za vami začeli pisati mlajši, bolj ostri. Takole bi rekla: če človek mičkeno pozna ta gledališki svet, če ve, koliko napora, znanja, potrpežljivosti je potrebno, da predstava pride na oder, je to treba obravnavati z neko določeno spoštljivostjo. Kdaj pa kdaj pa sem tudi jaz kakšno predstavo raztrgala, in to po notah, kot se reče, če se mi je zdelo, da je narejena nemarno, na prvo žogo. In sem tudi zdaj večkrat vesela, da nisem več v vlogi kritičarke! Res pa je, da sem večinoma raje sporočala med vrsticami, bila sem pač vzgojena v nekih drugih časih, ko je vljudnost še štela.Ali ne drži, da se je že Sokrat pritoževal nad tem, kako so mladi »dandanes« nevzgojeni?Drži, ampak zdi se mi, da je socializem z njo v svojem boju proti malomeščanstvu res grobo pometel, pravega meščanstva pa tako in tako skoraj nismo imeli; le par trgovcev, par industrialcev. O tem krasno piše Marko Štuhec v knjižici Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren, kjer je govor o zapuščinskih razpravah v 18. in 19. stoletju. Tam je lepo videti, kaj je bila naša aristokracija, ki sicer ni bila slovenska, a je tu živela: v vsem dvorcu ena sama knjiga, in še ta o konjskih boleznih! Graščakova zapuščina: en plašč z dvema luknjama in kup zadolžnic, ker si je pri služkinji izposojal denar! To veliko pove o naši preteklosti. V Avstro-Ogrski je bila vojvodina Kranjska najrevnejša dežela, in ta revščina nas je spremljala v staro Jugoslavijo, ko je udarila še gospodarska kriza. Ko pa so se stvari končno malo uredile, je treščila še druga vojna.Se vi te krize konec 20. let spominjate, takrat ste vendarle imeli komaj sedem, osem let, ste razumeli, kaj se je dogajalo?Spominjam se, da je imela mama krznen plašč, ki ga ni marala več obleči, ne, ker bi se bala, da bi jo napadli, ampak ker se ji je zdelo preveč žaljivo do množice obubožanih. Tu v bližini našega doma, od Kazine naprej, je bil lep vrt, in tam so sloneli brezposelni. Ko si šel mimo, sicer niso nastavili roke, a ne bi bilo nič narobe, če bi jim kaj dal. Takrat smo tudi spoznavali, kako grozno je bilo stanje v Nemčiji, saj so po naših vrtovih postopali tudi ubožni nemški študentje. Danes sicer vemo, da so bili vsaj deloma poslani iz političnih razlogov, a veliko jih je prišlo iz stiske, prepevali so, mi pa smo jim čez okno metali dinarčke. To, kar so z Nemčijo naredili zavezniki po prvi svetovni vojni, je bila velikanska napaka, slekli so jo do golega, in zato je sledila še druga vojna. Je bila politika v vaši hiši navzoča? Vaš ded je bil v Avstro-Ogrski na pomembnem položaju, mar ne?S politiko se je ukvarjal le ded, oče pa ne, poleg tega mi je oče hitro umrl, ko sem imela štirinajst let, in odtlej se je mama ukvarjala predvsem s preživetjem, o politiki pa nisem slišala nič več. Moj ded je bil res deželni glavar Kranjske, in to do leta 1908, do septembrskih žrtev, ko je vojska med demonstracijami ustrelila Lundra in Adamiča. Za njunim pogrebom je šel v prvem paru – in to v državni avstro-ogrski uniformi. To je bila njegova gesta, s katero je stopil v bran slovenstvu, ki pa ga je seveda stala položaj, saj ne bi smel nositi državne uniforme na pogrebu »protidržavnih« demonstrantov.In kaj se je potem zgodilo z njim?Nekaj časa je bil svetnik na Dunaju, z začetkom prve vojne pa seveda ne več.In potem je leta 1923 »zakrivil« še vaše ime Rapa. (smeh) Da. V resnici so me krstili kot Marijo Rozo, a ko je ded prišel pred krstom k nam, se je začudil, ker nisem ležala v zibki, ampak kar v veliki stajici, »kot Rapunzel«, je rekel, deklica iz pravljice, ki je bila zaprta v trdnjavi. Tako sem na dan, ko sem dobila krstni imeni, dobila še to, Rapunzel, ki so ga potem domači poslovenili v Rapunca, v šoli pa otroci skrajšali v Rapa. In dodali »trapa«, ker me niso preveč marali. Takih, ki jih ima učiteljica rada, otroci običajno ne marajo.Vas je imela rada, ker ste bili pridni in pametni?Nič od tega, brati sploh dolgo nisem znala, kaj vem, zakaj ne. No, ko je imela moja muca mlade, se je tudi njen mladič iz prejšnjega legla k seskom tiščal. Eni smo očitno bolj počasni.Šolanje in položaj žensk, to je ena izmed tem, s katero ste se v življenju veliko ukvarjali, tudi kot sourednica v nedavno objavljeni knjigi Pozabljena polovica. So bile v vaši družini prejšnje generacije žensk že šolane?Imela sem pet starih tet, rojenih v prvi polovici 19. stoletja, ki so se vse tako ali drugače šolale. Res je, da je njihov oče poslal na Dunaj študirat le sina, hčeram pa je razdelil premoženje, a so se vse tako ali drugače tudi izobraževale, najmlajša je bila celo ena prvih profesoric na učiteljišču. Problem torej niti ni bilo njihovo znanje, ampak to, da so ga večinoma pridobile neformalno, da niso imele ustreznih dokumentov in torej niso mogle niti kandidirati za službe. No, seveda tudi z dokumenti službe ne bi dobile... (nasmešek)In to se je vleklo in se kot stekleni strop vleče do danes: po vojni, ko sem doštudirala pravo, sem imela zaprta vrata vsaj v sodstvo. V Cerkvi in vojski pa ženske tako in tako nismo imele kaj iskati.Kaj vam je torej preostalo?Odvetništvo in razne pravne službe v podjetjih.Se pravi, da tudi modra poteza vaše mame, ki je očetovo patentno pisarno prodala s pogojem, da vas po diplomi vzamejo v službo, ni zalegla?Ni zalegla, ker je pač udarila vojna, drugače pa je seveda dobro razmišljala, saj je zaradi gospodarske krize pred vojno v intelektualnih poklicih vladala strašanska brezposelnost, naš položaj pa se je po očetovi smrti zelo zaostril. Mojo sestro, Majolko, ki je bila neverjetno nadarjena za balet, smo morali zaradi pomanjkanja denarja vzeti iz dunajske baletne šole, ki jo je obiskovala že dve leti. Takrat so učitelji mami rekli, da jo lahko kadarkoli spet pripelje, a potem je Avstrijo zasedel Hitler in je bilo vsega konec. Tako je njena baletna kariera padla v vodo, kasneje je odšla na igralsko akademijo in končala kariero kot babica, ki se vozi na jug. (Majolka Šuklje je igrala naslovno vlogo v filmu Babica gre na jug Vincija Vogua Anžlovarja, op.p.)Pravite, da je v intelektualnih poklicih pred vojno vladala velika brezposelnost. To je tako kot danes. Smo torej v krizi? V intelektualni vsekakor. Tudi danes diplomanti ne vedo ne kod ne kam. Jaz sem šla študirat pravo, do katerega nisem imela veselja – zanimala sta me literatura in film – samo zato, ker se je zdelo, da bom tako lažje dobila službo. A leta 1943 so univerzo zaprli in tako sem študij prekinila in ga končala šele po vojni.Vmes pa ste kot sodelavka OF pristali v zaporu in taborišču. Koliko časa ste bili zaprti? Zaprli so me dvakrat in potem poslali v Ravensbrück, vsega skupaj je bilo za trinajst mesecev. V OF sem začela delovati kar hitro po njeni ustanovitvi, in leta 1944 sem doživela tudi zelo hecno presenečenje. Veljalo je namreč, da je treba o delovanju v OF molčati kot grob, da ne bi ogrozili drugih, poznal si običajno le tistega, ki je bil tvoja zveza, drugih pa ne. Nekoč pa je bil organiziran ulični sestanek kar v našem stanovanju. Takrat sem se še spraševala, le kakšen izgovor so natvezili moji mami, da je na to pristala. Ko pa vstopim na sestanek, zagledam tam ne le mamo, ampak tudi sestro in sestrično! Tako smo bile vse štiri v OF, ne da bi druga za drugo vedele, vse pa smo to skrivale, da ne bi ogrozile drugih. To je bilo zabavno!In kaj ste pravzaprav počele?Zbirale smo predvsem sanitetni material, pa tudi denar, hrano in obleke, kasneje pa sem bila v Slovenski narodni pomoči, kjer je šlo bolj za organizacijo. Z orožjem nisem nikoli imela opravka. Prav tisti sestanek pri nas doma pa sem plačala s prvim zaporom. Najprej me je zaprla slovenska politična policija, tamle (gospa pokaže skozi okno proti današnji policijski zgradbi na Šubičevi, op.p.). Jaz sem imela sploh srečo, v tisti zgradbi sem se kasneje poročila! Ločila sem se pa na sodišču, kjer sem bila zaprta v drugo. (smeh) Na policiji so bili v službi mladi fantje, ki sem jih na videz poznala s plesov, čeprav sem bolj malo plesala, sem bolj sedela, veste. Pa tudi slabo sem videla njihove obraze, ker so vame med zaslišanji uperili močan reflektor, tako da sem videla le sence. No, tam sem zasovražila radio.Radio? Radio je bil vendar vaša velika ljubezen?Ironija je, da sem ga kasneje res vzljubila, takrat pa sem ga sovražila, ker so zasliševali samo ponoči, in da bi preglasili vpitje in krike zaslišank, so ga navili čisto do konca. Me pa smo v kleti slišale le radijski trušč in trepetale, katera bo naslednja na vrsti. Ampak zdaj moram to povedati: mene niso nikoli tepli, vpili so, ampak tepli me niso. Že takrat sem pomislila, da me je moral nekdo zaščititi, mislila sem si, da je bil moj sošolec, ki je tam delal. Resnico pa sem izvedela šele pred petimi leti, na moji 80. letnici. Ko so se moji gostje že poslavljali, je prišel k meni neki drug sošolec, ne morem povedati imena, ker ne vem, če bi to hotel, in mi tiho rekel: »Ampak Rapa, tepli te pa niso, a ne, da ne?« In tako sem se mu po šestdesetih letih lahko zahvalila za to, da je posredoval zame.Res pa je tudi, da prav veliko o meni niso vedeli, razen tistega sestanka, katerega organizatorica me je, kot se grdo reče, izdala.Grdo reče? Kako pa bi se temu lepo reklo? Ah, tudi njo so prisilili, to mi je povedala na soočenju. V majhni sobici so naju pustili sami, tako da sem se najprej začela ozirati, kje so skriti mikrofoni, pa me je hitro potolažila, da jih ni, da je bila že večkrat tam. Rekla mi je: »Poslušajte, nekoga sem morala imenovati, prisilili so me, tam pa ste bili vi, vaša mama, stara gospa, pa vaša sestrična z dvema otrokoma, in vaša mlajša sestra. In sem si mislila, tale je že odrasla, ampak brez obveznosti, in sem izbrala vas.« In jaz sem morala priznati, da je imela čisto prav. In potem so vas izpustili, ker niso imeli dovolj dokazov? Da, še prej pa so me peljali v neko pisarno, mi pokazali telefon in mi povedali: »S tega telefona pa mi kličemo londonsko vlado in od tam dobivamo direktive. Da ne boste mislili, da smo mi za Nemce.« Seveda je bilo rahlo zabavno, ampak nisem se prav veliko smejala, preveč me je skrbelo, kako naj se izmažem. Lahko si heroj in rečeš, nič ne bom povedal, in te ustrelijo, ampak jaz nisem heroj. Na srečo nisem nikogar potunkala. In potem?Potem sem z aktivizmom nadaljevala.Ves čas mi pripovedujete, da niste junakinja, da ste zajec, in po tistem, ko ste že skusili moč radia v zaporu, ste vseeno nadaljevali? Vas ni bilo strah?Seveda me je bilo strah, skozi me je bilo strah, ko psa! Zelo, zelo. Sem zajec, to so vsi vedeli!Ampak tu je bil tisti občutek, da moraš nekaj narediti, da ni druge, da se je treba upreti. Nikoli nisem imela nobenega dvoma, da je to prava stvar. Veste, mene politični del ni preveč zanimal, toda to, kar so počeli Italijani, je bilo v naši družini od mojega otroštva navzoče, v osnovni šoli smo vsak dan najprej molili, potem pa dali roko na prsi in recitirali: »Domovina, vedno mislim nate in na neosvobojene brate.« Ta čut za slovensko nacionalno tragedijo so nam privzgajali od samega začetka. In potem ti pridejo Italijani v Ljubljano! In sem sodelovala s komunisti, čeprav jih nisem preveč marala, še s hudičem bi, samo da bi se uprli. To je bila resnično vstaja slovenskega naroda, zdaj sicer govorijo o dveh polovicah, a ni bilo tako, večina se je uprla. Seveda drži, da so bili nekateri za vero, dom, cesarja, ampak večina je bila proti Italijanom in Nemcem, tu ni dvoma. Pa saj je logično, toliko stoletij pod Avstrijci, zdaj pa tole, to pa res ne gre! Enkrat sem na cesti srečala svojega predvojnega znanca v belogardistični uniformi. Jaz pa s torbo, polno knjižic Previharimo viharje našega barda revolucije, Mateja Bora. Srh me je oblival, ampak sem vseeno hinavsko izdavila, kako lepo mu pristaja uniforma.Vas je pogruntal? So vas zato spet zaprli?Ne, izdala me je neka druga ženska, ki jo je privil gestapo, verjetno me je že spet izbrala po istem ključu kot ona prej, da bo najmanj škode. V drugo sem bila mesec dni v samici, a ni bila bunker, ampak majhna sobica, šest korakov v eno stran, šest korakov v drugo stran, s posteljo, pručko in kiblo. Samozadostna in samozadovoljna. (smeh)Vsak dan me je prišel zasliševat gestapovec v civilu, Krügel, in zabavno-bridko je bilo, ko sem kasneje izvedela, da je svoje storitve po koncu vojne ponudil Rusom v Avstriji.Človek za vse režime. Da. A sem spet imela srečo, znala sem nemško, saj sem rasla v dvojezičnosti, in sva se lahko z »gospodom« pogovarjala brez prevajalca, tako da mu tudi ni bilo treba demonstrirati sile, ker sva bila sama. Jaz sem bila zelo vljudna, on pa me je gledal, s tistimi zelenimi, žabjimi očmi, in kričal: »Priznajte že vendar, saj imam vse dokaze!« Enkrat sem se ojunačila in sem mu odgovorila: »Res je, sodelovala sem, kaj bi pa vi naredili, če bi k vam prišli tujci?« In je rekel: »To bi morali prej narediti.« Jaz pa sem rekla: »Žal to ni bilo mogoče.« In sva prižgala novo cigareto.Kadili ste z gestapovcem? To bi vam lahko po vojni kdo očital kot kolaboracijo.Saj nisem nobenemu povedala, da me je prav on navadil kaditi. (smeh) Prej sploh nisem kadila, a mi je prišlo zelo prav. Kadar me je vprašal kaj nevarnega, sem potegnila in bliskovito premišljevala, kaj naj odgovorim, dragocene sekundice, res.In tako dobro ste se naučili, da znate še danes. Oh, ampak vmes nisem kadila, ko sem potem po enem letu prišla iz taborišča, sem bila odvajena vseh slabih navad, tam res ni bilo ničesar preveč.Ste sovražili tiste, ki so vas izdali, ste si kdaj želeli maščevanja, verjetno ste jih celo srečevali? Ne, nisem maščevalne narave.Ste bile v Ravensbrücku Slovenke povezane? Smo, Jugoslovanke, kolikor se je dalo, čeprav so nas ločili. Jaz sem bila s sestrično, to mi je strašno pomagalo. Tudi tisto jutro, ko Nemcev enostavno ni bilo več, smo Jugoslovanke skupaj odkorakale v prostost. Šle smo v bližnje mestece in po praznih hišah ropale oblačila in hrano, nazaj v taborišče nismo hotele iti več čakat pomoči, ker so pripeljali še ogromen konvoj taboriščnic iz Auschwitza in je bil neznosen dren. Tako smo pod »komando« Desanke Knezove odšle iskat zaveznike, prehodile smo dvanajst kilometrov, kar je bil za nas izjemen napor, in našle Američane. Naslednji dan smo se vrnile po naše bolne sojetnice, celo konja smo nekje staknile, in koleselj, in nanj naložile bolnice. Američani so nas potem pitali z močno, za nas premočno hrano, naenkrat je je bilo preveč, spominjam se, da smo kruh zakopavale, ker nam je bilo tako grozno, da bi ga stran metale, ker je bilo še toliko lačnih, govorile smo mu: »Ne bodi hud, kruhek, ampak ne moremo te pojesti.« In potem domov?Ne, to je še trajalo, osvobojene smo bile 2. maja 1945, v Ljubljano pa sem vrnila šele 14. avgusta. Prestavljali so nas iz taborišča v taborišče, in vse slabše je bilo. Ti ljubeznivi ameriški vojaki so nas predali Angležem, ti so bili pa rezervisti, ki niso nikoli skusili vojne, in so nas zelo zviška gledali, tako malomarno oblečene, kot da smo Ciganke. In tako vam povem še eno ironijo: v lager sem se peljala v navadnem vlaku v tretjem razredu, domov pa v živinskem vagonu. Končno domov. In najprej v banjo. In potem mi je sestra, ki so jo iz zapora tudi poslali v Nemčijo, le da na »prostovoljno« delo, in se je že pred mano vrnila, prinesla obleko, ki si jo je morala izposoditi, ker je ona nosila mojo: kakšen rajski občutek!Je vaša mama v vsem tem času kaj vedela o vas in vaši sestri?Uboga mama, kako je bila suha, izčrpana. O meni ni vedela prav veliko, kdaj pa kdaj ji je kdo dal kakšno informacijo, v Ravensbrück mi je pošiljala pakete, ki pa jih seveda nikoli nisem dobila. Ampak bolj hudo je bilo tisto, kar je naredil švedski Rdeči križ: poslali so krasne pakete za Židinje, skromnejše za Rusinje, za Jugoslovanke pa nič! In tudi niso prav nič nadzirali, kaj se je s temi paketi godilo, tako da so naše nadzornice nenadoma postale prav okroglolične. Od takrat si z Rdečim križem nisem več dobra! A poglejte, takrat sem doživela tudi nekaj najlepšega. S sestrično nama je mlada Židinja, sojetnica, ki je dobila paket, prinesla na dlani dve suhi češplji in okoli nekaj rozinic in nama rekla: »Malo je, ampak iz dobrega srca.« Dober človek ostane, kar je, ne glede na okoliščine. Kdaj ste se potem taboriščnice spet srečale?Pri Zvezi borcev imamo me, Ravensbrüčanke, združenje, in ravno zdaj se pripravljam na poročilo, ki ga bom v njegovem imenu prebrala v Bratislavi, kjer bomo imele maja srečanje članice Mednarodnega komiteja Ravensbrück. Drži, da ste bile po vrnitvi iz taborišča tudi ve malo sumljive?Drži, in tudi Zveza borcev nas je sprva po strani gledala. To je bil ta ruski vpliv, Rusinje so že v taborišču govorile: »Joj, kaj bo, ko pridemo nazaj?« V Rusiji in potem tudi pri nas je veljalo, če si preživel, si tako ali drugače kolaboriral. Revija Borec je šele leta 1981 objavila besedilo Lidije Šentjurc, v katerem je priznala, da so borci na taboriščnice vedno gledali s sumom, šele tega leta smo postale »čiste«. V tem je največja uničevalnost vojne, v moralni škodi, ki jo povzroči. Hiše se da znova zgraditi, mrtve se pokoplje in se rodijo novi ljudje, moralna škoda pa je neizmerna. In ravno zato se vojne nenehno ponavljajo. Ste v Ravensbrücku spoznali Angelo Vodetovo, ki je bila tudi tam?Ne, začuda ne, ona je bila iz taborišča izpuščena že prej, o tem ni nikoli govorila. Medve sva se spoznali šele leta 1982, pred njenim 90. rojstnim dnevom, ko sem prišla na zamisel, da bi o njej naredila radijsko oddajo. Po dovoljenje za oddajo pa sem morala k Vidi Tomšičevi.In vam je blagohotno dovolila?Pojasnila sem ji, da bi v oddaji govorili predvsem o predvojnem zavzemanju Vodetove za ženske pravice. Tomšičeva je bila namreč pred vojno njena zveza s partijo, Vodetova takrat na partijske sestanke ni hodila, da je ne bi službeno onemogočili. Potem pa je naredila tisti svoj smrtni greh, ko je nastopila proti Stalinovemu paktu s Hitlerjem. Partija jo je izločila, kasneje, po vrnitvi iz taborišča, zaprla, po zaporu pa poklicno povsem onemogočila. No, Tomšičeva je oddajo dovolila, rekla pa mi je, da bi bilo dobro, če bi v njej Vodetova mimogrede vendarle priznala, da je vohunila za Angleže.Pri devetdesetih letih, malo pred samoizstradanjem, naj bi se pokesala v prid partiji, ki jo je uničila? Da.In se je?Ne. Seveda ne, o želji Tomšičeve ji sploh nisem povedala. Pripovedovala je o času pred vojno, o tem, kako so vohunili za njo, kako so nadzirali njene feministične akcije, razgovorila se je zelo sproščeno, prav nič zagrenjeno. Vrniva se še nekoliko k vašim začetkom na radiu. Po vojni sem najprej dobila službo na ministrstvu za gradnje, a sem bila čisto nesposobna – še VIP-ovskih hrenovk nisem znala dostojno skuhati in postreči, prava katastrofa! – zato sem pustila službo in končala študij prava, vpisala pa sem tudi primerjalno književnost. Potem sem dobila službo pri Triglav filmu, kot montažerka in kot script girl pri filmu Na svoji zemlji. In sem bila spet totalen poraz! Klape nisem in nisem znala udariti. Grozno. In ko sem že mislila, da res nisem prav za nič, je prišlo delo na radiu, ki me je navdušil kot medij in mi omogočil poročanje o filmu, moji mladostni ljubezni. Ker v tistem času o gledališču še ni bilo nobene oddaje, sem potem prevzela to področje in sem nekaj časa pisala kar o vseh, o Drami, MGL, Mladinskem gledališču in Šentjakobu.Pomena radia v tistem času se je danes zaradi vseh drugih elektronskih medijev kar težko zavedati.Res je, mogoče ga tudi zato danes poslušajo predvsem starejši ljudje, ki se ga še spominjajo kot edinega vira informacij. Radio je imel izredno pomembno vlogo tudi zato, ker je vzpostavil standardni slovenski jezik, kar je bilo po vojni za Slovenijo, ki je tako prepredena z dialekti, izredno pomembno. Nova republika je še kako potrebovala jezik, ki bi ga razumeli na vseh koncih, in tako kot je Oton Župančič v gledališču ukinil tisto »govori, kot pišeš«, se pravi l-kanje, in je obveljala izgovorjava z u, tako smo naredili tudi na radiu. Raziskovali smo tudi medij kot tak, in sicer v tako imenovanem eksperimentalnem programu, danes se hecno sliši, eno šipo smo razbili in Jurij Souček je s tremi glasovi igral kar tri različne like, ampak to so bili začetki. Literarne oddaje, ki smo jih pripravljali, pa so bile za večino poslušalcev tako rekoč edina možnost za srečevanje s tujo književnostjo, saj je bilo knjig izredno malo, Nemci so izropali knjižnice, iz tujine pa se ni dalo kaj prida nabaviti. Ravno zato smo takrat zelo veliko prevajali, spominjam se Vercorsovega romana Molčanje morja, ki ga je v enem kosu več ur bral Vladimir Skrbinšek. Veste, kakšen odmev smo doživeli!Vaš prevajalski opus je dejansko veličasten, vse velike ženske pisateljice od sester Brönte do Virginie Woolf, potem Oscar Wilde, pa Steinbeck, Hamsun, Döblinov Berlin Alexanderplatz, Huxleyev Kontrapunkt življenja, knjige, brez katerih ni literarne vednosti, pa tudi Freud, Hobsbawm…Veste, do teh velikih del sem prišla postopoma, veliko sem prevajala za časopise, ogromno za radio, vse, tudi knjige o mačkah, ker je bilo treba preživeti, ti romani pa so mi bili v resničen užitek.Pa zdaj, še kaj prevajate?Joj, pri zadnji knjigi, Hobsbawmu, sem tako zamočila, prevod sem oddala z enoletno zamudo, da mi nič več ne ponudijo. Pa kljub temu zdaj prevajam pregled ženske literature avtorice Ellen Moers kar v svoje veselje.Se vam zdi, da obstaja nekaj, čemur se reče »ženska pisava«?Dejstvo je, da smo različni, a ne tako radikalno, kot bi včasih radi dokazovali. Veliki avtorji pa vedno pišejo v dveh jezikih, v moškem in ženskem. Vsekakor je že skrajni čas, da se ta družbena krivica do žensk že enkrat neha, da se odpravijo tudi tisti nevidni mehanizmi, vsi ti stekleni stropovi, ki nas še vedno večinoma puščajo na »drugi strani«, vedno pod krasnimi izgovori: enkrat smo premlade, drugič premalo odločne, tretjič preveč, in potem seveda prestare. Pri moških pa so vse te iste lastnosti prednosti: mladost, odločnost, pripravljenost na iskanje kompromisa ali izkušenost.Ker moški nikoli ni star?(smeh) Nikoli, vedno samo izkušen. Ko sem bila v 70. letih na seminarju na Švedskem, so nam lepo razložili vse mehanizme za uveljavljanje žensk in na koncu je bil čas za vprašanja. In sem vprašala: »Kje pa so te ženske?« Obiskali smo namreč številne ustanove, pa so jih povsod vodili moški. Predavateljica je čisto zaripla. No, do danes pa jim je uspelo, ravno Skandinavija je edina res enakopravna. Ne smemo torej odnehati.apa Šuklje je bila dolgoletna urednica na radiu, soavtorica pionirskih korakov filmske kritike pri nas, budna spremljevalka vsega gledališkega dogajanja, recenzentka in prevajalka temeljnih del svetovne književnosti. Prevaja in sourednikuje še danes, predvsem pa je gospa Šuklje neizčrpen vir kulturnih pričevanj minulega časa ter iskriva in vedno blagohotna komentatorka tudi najbolj mračnih dogodkov naše polpretekle zgodovine.