Ko danes Kosovci govorijo o svoji drugorazrednosti, so poleg Romov edini na Balkanu, ki zares vedo, o čem govorijo. In tudi mi vsi vemo. Kosovo, ta oboževana zibelka srbstva, je petdeset let ostajalo najbolj nerazvit del države, ni pa ga bilo naroda ali narodnosti SFRJ, ki ne bi mislila in ponavljala večno istih stereotipov o Albancih: leni, neumni, nesposobni, zahrbtni, kradljivi, zaostali. Edini Albanci, s katerimi je večina izmed nas v resnici imela opraviti, so bili tisti spretni slaščičarji, ki so znali zagnati kroglico sladoleda visoko v zrak in jo ujeti v kornet, ali pa oni, ki so ti tudi v nedeljo odprli trgovino z zelenjavo. Nobene praktične slabe izkušnje nismo imeli, bili so ljubeznivi, govorili so slovensko (medtem ko so imeli Srbi s tem vedno problem, tudi Thaçi je ob neodvisnosti govoril tudi srbsko, medtem ko v »dvatisočletni« zgodovini še ni bilo srbskega predsednika, ki bi znal en stavek v albanščini). A vendar je propaganda dosegla svoje: za vse nas so bili drugorazredni, ljudje z repi, kot je rekel Pašić. Do te mere, da mi je bosanska begunka iz Podrinja ob njihovem eksodusu pred srbskimi puškami pred devetimi leti, ko sem z grozo ugotavljala, da je zdaj doletelo še njih, rekla: »Ampak veš, oni so drugačni od nas.« Samo moj pogled ji je preprečil, da ni do konca izustila vsejugoslovanskega predsodka: njihov pregon je manjše zlo, ker so drugačni. Še dobro, da je bil iz satelitov vsak eksodus videti enako; na tleh bi stoletni prezir do Albancev lahko povzročil vdano sprejemanje novega Miloševićeva čiščenja. Že to, da se ga je lotil v tako negotovih časih, je dokaz, da je bil tako deformiran od ideje o njihovi manjvrednosti, da mu niti na misel ni prišlo, da bi se zaradi njih kdo vznemiril.