Potem ko nas je, malce godrnjave, že navadil, da izdaja malo in redko, da je interval med njegovimi posameznimi zbirkami daljši, kot je na Slovenskem sicer običaj, prihaja Jesih tokrat z Mestom sto pičlega pol leta po izidu prejšnje zbirke Tako rekoč . Že razmeroma površno branje razkriva, da bližina med zbirkama ni le kronološka. Osnovne koordinate Jesihovega pesništva so seveda že vse od Sonetov dovolj jasne, a – kot nas uči Verlaine – bolj kakor barva v poeziji šteje odtenek. V tem kontekstu se Tako rekoč in Mesto sto večkrat ujameta oziroma dopolnita, da bi Jesihov jambski pesniški napor pridobil še nianso več. Tako se zdi, da zadnji zbirki zaznamuje zaostrovanje tega, čemur literarna teorija pravi postmodernizem. Jesih namreč vseskozi pazi, da bi bralci niti za hip ne pozabili, da beremo poezijo, se pravi, verzificirano izmišljijo, in ne – kot nas sicer vse prerada učita Hollywood in šola – nekakšno resnicoljubno izpoved krvavečega srca. Ni torej »neposredno doživetje« snov, iz katere oziroma okrog katere pesnik spleta svoje verze, temveč so to negotovi spomini, prizori iz nikoli sanjanih sanj, domišljijske pokrajine in – še najraje v Tako rekoč – druga, dovolj pogosto tudi kar izmišljena umetniška dela. Ob tem se, prav nič presenetljivo, prvoosebni glas umika govorici, izpisani v drugi ali tretji osebi, kolikor pa se le pojavlja, tedaj je tak glas – to velja še zlasti za Mesto sto – v glavnem poročan, se pravi, zamejen z narekovaji. Za obe zbirki je značilna tudi ritmično izpiljena, a nenavadno zapletena, pogosto manieristična sintaksa, polna vrivkov, medklicev, medbesedilnih navezav in aluzij ter zanosne, metaforično zelo bogate retorike. Zaradi tovrstnih ujemanj se seveda ni neumestno vprašati, zakaj je bilo material, ki je najverjetneje nastajal sočasno, treba razdeliti med dve ločeni zbirki? Čeprav je res, da pesmi, zbrane v Mestu sto , povezuje leitmotiv mesta, je ta razlaga vendarle videti nekoliko rokohitrska. Podrobnejše branje poleg (dovolj) enovitega motivnega polja vendarle razkrije še druge lastnosti, ki pesmi iz Mesta sto trdneje povezujejo v celoto. A pomudimo se najprej pri leitmotivu. Tu upesnjeno mesto je, kot daje vedeti že prva pesem, izmišljeno oziroma, bolje, (pesniško) ustvarjeno: »Brž ko prispem – ni daleč, še v Evropi –, / že v tem, ko se iztovarjam, / mesto postavim – kam pa naj izstopim?« Vendar to nikakor ni veliko avtorsko dejanje, nekakšna genialna creatio ex nihilo, temveč, nasprotno, počasen proces, v katerem avtor izbira in kvečjemu rekonfigurira že znane motive. Tako, denimo, opis mestnega parka nikakor ne more brez melanholičnega popotnika, ki v rilkejanski maniri »blodi po belih pesknatih stezicah«. Sleherni inscenirani topos je tako pri Jesihu vselej že znan, oblikovan pač skladno z zgodovino, tradicijo in notranjimi zakonitostmi književnosti. Morda prav zato v horizontu Jesihove poezije ostajajo verzi neodvisni od svojega avtorja: »Je magistrat s stolpiči, trg pred njim / (…) / In mižim / doma za mizo in podoba traja, // četudi vzdignem veke v suhi nič; / (…) / če spim in če moj status je mrlič.« Zaradi tega pa je, mimogrede rečeno, tudi neumrljiva slava, ki jo tradicionalno prinaša pesnjenje, nična. Ali kakor beremo ob spomeniku velikemu narodnemu umetniku, v katerem ni težko spoznati domačega križanca, recimo Franceta Cankarja: »kot v čitanke nasrali so režimi / (…) / »mi smo pomlad po trdni sužnji zimi« / (…) / nič ne ve bron, prispodobno trd, / ki naj bi voljo genija utelešal, / pa karikira dobre volje smrt.« Vendar smo tu slej ko prej v nevarnosti, da se preveč zapletemo v formalni aspekt Mesta sto . Pričujoče zbirke od predhodnice ne loči toliko specifična izjavljalska strategija kakor bolj trpek ton. Čeprav pregovorno obotavljiv oziroma zadržan, kadar mora spregovoriti o svoji poeziji, je pesnik ob Tako rekoč le izrazil mnenje, da je v primerjavi s prejšnjim delom manj »avtoironičen in ljubezniv« ter da je postala »mehka ironija nekoliko trša«. Kaže pa, da te sodbe še bolj veljajo za najnovejšo zbirko. »Mesta so pravzaprav tujota sama,« se Jesihu nekje zapiše. In zaljubljenca tokrat nikjer ne tolaži ter na poti ohranja nora vera v ljubezen iz daljave, kakor smo se, vsaj tu in tam, navadili sladkati ob Jesihovih prejšnjih zbirkah. Nasprotno; erotična želja se vedno znova zdi temeljito obrzdana in strta. Kot emblematična figura Mesta sto se tako kažejo profesorice iz majhnih predmestnih sob, ki celo v nočnih sanjah svojim željam postavljajo zidove iz morale, nezadovoljstva in bidermajerske romantike. Ni pa presenetljivo, če se pričujoča zbirka sklene s pesmijo, v kateri se zapuščena ljubimka z vlakom vrača k možu in otroku, konec afere pa Jesih prevaja v verze metafizičnega obupa: »[S]misel beži proč proč proč proč brezglav, / in bežal bo, dokler bojo kje tiri.« Z zanesljivimi postmodernističnimi prijemi Jesih seveda vse to obdela tako, da ni po vsej sili zavezujoče in ne kljuje, a, če bralec hoče, če tako pusti, lahko še kako boli.