Bilo je smešno in bedno, vendar mi je z bliskajočimi pogledi naročala, naj se ne smejem; tudi sama je zadrževala smeh, grizla si je ustnice in je globoko dihala, da se ni glasno zasmejala. Mencala je in ga božala: »Dragi Hugo, dragi, dragi Hugo …« To sem videla in opazovala. Videla sem zrelo žensko, žensko, ki je doživela že vsega dovolj, a jo še vedno kaj prosijo, od nje zahtevajo, ji prigovarjajo; taka ženska je res radodarna, njene skrinje in vodnjaki so vedno polni, iz njih zajema in daje. Ljubi – o da, ampak nekje v sebi je na smrt utrujena. Vse je spoznala in ne potrebuje ničesar več – ampak kaj lahko naredi? Sama o sebi ve, da je izvir – tako pravijo oči moških in fantov – in če ni to, potem ni nič. Tako misli še vedno; ni se še otresla te zmote. Daje. Daje. To utrujenost pa premaguje in skriva … tako je Huga gladila po glavi, ljubila njegova ušesa, mu šepetala ljubeznive nesmisle. Nad njegovo glavo so se ji oči srečale z mojimi: to so bile oči zrele ženske, ki ima kakšnih petintrideset, štirideset let … nikoli ne bo rade volje ponovno pretrpela ničesar takega. Kot izčrpana ženska naše mrtve civilizacije je poznala ljubezen kot vročico, ki jo je treba pretrpeti, preboleti: »zaljubljenost« je bolezen, ki jo je treba prestati, past, ki jo lahko prisili, da izda lastno naravo, svojo zdravo pamet, svoje resnične cilje. To so samo vrata k sami sebi, ne pa ključ življenja. To je stanje, razpoloženje, zadovoljno samo s sabo, skoraj neodvisno od predmeta te … »zaljubljenosti«. Če bi bila govorila o tem, bi bila povedala tako, kot sem zapisala. Vendar ni hotela govoriti. Izžarevala je svojo utrujenost, svojo pripravljenost, da bi dajala, samo če je popolnoma nujno, dajala brez prepričanja. Gerald, ki ga je nekoč oboževala, običajna »prva ljubezen«; čakala ga je, trpela zaradi njega, prebedela vse noči – Gerald, njen ljubi, jo je želel in potreboval zdaj, ko se je prebil skozi krog svojih potreb, vendar ni več imela moči, da bi vstala in mu stopila naproti.