in tudi že izpolnjenih pričakovanjih. O tem, kakšno obleko bo oblekla za svojo prvo poroko. Ki seveda bo. Nekoč. Morda že kmalu. Morda spomladi. Morda na jesen. Kdo ve. A moškega ob njeni strani, v javnosti, ni in ni. Njen pravi, resnični moški naj bi bil zdaj tujec. Skrivnostni tujec, ki jo je noro osrečil: ‘’Prenašam ga z veseljem in ljubeznijo. To pa ponavadi ni težko. Predvsem zato ne, ker nisem naletela nanj, ampak sem ga poiskala. In če me res kaj zbega ali utrudi, se vedno vprašam, kako bi bilo, če ga ne bi bilo. In si ga zlahka oprtam nazaj na ramena.’’ Če si zvezda in k temu še prelepa ženska, ti božja pravičnost tu skoraj vedno odkrhne življenjski davek. Z moškimi postane težavno, tako rekoč nemogoče. Skrivati jih je brezupno. Miša stanuje v ožjem mestnem središču, nasproti Drame. Pozna jo vsak taksist, vsak mimoidoči. Če vstopi z moškim v lokal, se pri priči vse oči zalepijo ob njo in ob njega. Stikanje glav. Šepet, ki ne pojenja. Razstava. Izložbeno okno. Reflektorji. Ogabno. Mogoča ni nikakršna zasebnost. Niti tista najbolj preprosta, ko dva, ki sta si blizu, v skritem kotičku, ob kavi izmenjujeta poglede in si šepetata ljubeznive banalnosti. To je v resnici strahovita prikrajšanost, ki jo do konca razumejo le tisti, ki jim je usojena. In še tako zaljubljene in uvidevne samce s še tako debelo intelektualno podlago in smislom za humor in sarkazem začenja takšno bivanje v dvoje zagotovo kmalu načenjati. Tujec zato najbrž ni fantazma, ampak v takšnih okoliščinah edini izhod, edina možnost znosnega preživetja in trajanja neke zveze. Pri Miši, v njenih, nam znanih okoliščinah, je pravzaprav mogoče vse. Čisto mogoče je, da živi stran od nas, z eno nogo v tujini, normalna, nam neznana razmerja s tujimi moškimi. Veliko razmerij, občasna razmerja. Morda idealno razmerje, veliko življenjsko strast. Morda ji, kdo ve, s kakšno čarovnijo, uspe živeti ljubezensko zvezo, skrbno skrito in zamaskirano, tudi tu med nami. In čisto mogoče je, da v resnici nima nikogar. Da išče, pa ne najde, da se ji zveze raztreščijo, še preden se sploh utrdijo. Da za mogočnimi besedami o ljubimcih ždi v resnici osamljeno žensko bitje. Ki svojo neizpolnjeno potrebo po moški bližini blaži s skoraj literarnimi opisi namišljenih skrivnih ljubezenskih in seksualnih stanj in pustolovščin. Kdaj se je v resnici začel njen padec s prestola, je nemogoče reči. Tudi zato, ker nam svojih pravih ambicij ni nikoli izdala. Nikoli ni rekla v javnosti: ‘’Mislim, da bi bil že čas, da namesto Mojce Menart postanem programska direktorica.’’ Ali: ‘’Te stvari bi znala jaz zagotovo bolje kot Štakul.’’ Je pa o tem skoraj zanesljivo razmišljala. Morala je. To so obveze ambicioznih ljudi. So pa namesto nje glasno in množično razmišljali mediji. Ki so si z njo še kar naprej na debelo polnili stolpce, hkrati pa so začeli polagoma z obtožbami, namigi in očitki. Vse bolj pogosti so začeli postajati hudobni zapisi o tem, da se Miša slej ko prej iznebi vsake čedne