Kolikokrat sem jezna na svojo babico, ko mi predvsem pri kosilu, kadar skuha zelenjavo, ki je ne maram, začne s frazo: "Današnja mladina bi morala okusiti žalost tistih časov, ko sem bila jaz stara kot ti." Kadar je dobre volje in plete, pogosto omenja svoje otroštvo. Živela je pač v času fašizma na Krasu, obiskovala je italijansko osnovno šolo. Ker je izhajala iz revne partizanske družine, je bilo še toliko huje in oče je bil večkrat interniran v koncentracijskih taboriščih. Starejši brat in sestra sta odšla v partizane, ona pa kot majhno dekletce v Trst k bogati družini za služkinjo. Tistih dni se spominja s solzami v očeh... Kasneje se je poročila, imela štiri otroke in zanje lepo skrbela. Mamica pravi, da nam je prelepo in da bi včasih morali živeti babičino življenje. Večkrat omenja, da je današnji tempo prehiter, da ljudje ne cenijo drugega kot denar, in to večno pehanje za njim, in da so si ljudje včasih, čeprav lačni in skromni, bolj pomagali med seboj in bili ljubeznivejši do drugih kot danes.