I Poet tvoj nov Slovencam venec vije, ’z petnájst sonetov ti takó ga spleta, de »magistrale«, pesem trikrat péta, vseh drugih skupej veže harmonije. Iz njega ’zvira, vanjga se spet zlije po vrsti pesem vsacega soneta; prihodnja v prednje koncu je začeta; enak je pevec vencu poezije: vse misli ’zvirajo ’z ljubezni ene, in kjer ponoči v spanji so zastale, zbudé se, ko spet zarja noč prežene. Ti si življenja mojga magistrale, glasil se ’z njega, ko ne bo več mene, ran mojih bo spomin in tvoje hvale. II Ran mojih bo spomin in tvoje hvale glasil Slovencam se prihodnje čase, ko mi na zgodnjem grobu mah porase, v njem zdanje bodo bolečine spale. Prevzetne, kakor ti dekleta zale, ko bodo slišale teh pesem gláse, srca železne djale preč opase, zvestó ljubezen bodo bolj spoštvale. Vremena bodo Kranjcam se zjasnile, jim milši zvezde, kakor zdéj sijale, jim pesmi bolj sloveče se glasile; vendèr té bodo morebit ostale med njimi, ker njih poezije mile iz sðca svoje so kali pognale. III Iz sðca svoje so kali pognale, ki bolečin molčati dèlj ne more; enak sem pevcu, ki je Leonore pel Estijanke imenitne hvale. Des’ od ljubezni usta so molčale, ki mu mračila je mladosti zore, ki v upu nič imela ni podpore, skrivéj so pesmi jo razodevále. Željá se ogenj v meni ne poleže, des’ upa tvoj pogled v srce ne vlije, strah razžalíti te mi jezik veže. Bridkost, k’ od nje srce več ne počije, odkrivajo njegove skrivne teže mokrócvetéče rožce poezije. IV Mokrócvetéče rožce poezije očitajo tó, kar se v prsih skriva. Srce mi je postalo vrt in njiva, kjer seje zdéj ljubezen elegije. Njih sonce tí si. V oknu domačije, ne da te najti, luč ti ljubezniva! v gledišu, na sprehodih sreča kriva, ne v krajih, kjer plesavk vrstà se vije. Kolikokratov me po mesti žene zagledat tebe želja; ne odkrije se mên’ obraz lepote zaželene. V samoti iz oči mi solza lije, zatorej pesmi tebi v čast zložene iz krajov niso, ki v njih sonce sije.