Po koncertu me je predstavnica Cankarjevega doma povabila, naj grem z njo na balkon, kjer sedijo častni gostje. Nerad sem ji sledil, ker v času, ko sem bil direktor RTV Slovenija, nisem bil navdušen za protokolarne prireditve. Na balkonu so sedeli predsednik Kučan in nekaj njegovih spremljevalcev ali povabljencev. Seveda sem jih vljudno pozdravil, saj sem bil pravzaprav predstavnik ustanove, ki jih je povabila. Predsednik me ni niti pogledal, očitno je bil zaradi mojega nagovora, ki ga je razumel kot politično provokacijo, ne pa kot osebni spomin na preteklost, užaljen. Takrat sem najbrž prvič doumel, da je Kučan politik strank kontinuitete, ki kaže v javnosti ljubezniv in prijazen obraz, v resnici pa deluje kot človek iz preteklosti. Za ljudi, ki ne mislijo tako kot on, utegne biti nevaren. To sem pozneje občutil na lastni koži, ko sem se potegoval za položaj ambasadorja v Italiji: nisem bil izbran, čeprav mi je takratni zunanji minister Frlec povedal, da sem idealen za to funkcijo; opozoril pa me je, da se predsednik Kučan z mojim imenovanjem ne bo strinjal.