"Cemi1, pridi sedet na tale srebrno okovani stol in spodi črno parko," je homersko rekel, s pozdravom ljubeznive norčavosti, ki se dela, da je bil obiskovalec pričakovan, "ti nam lahko pomagaš pri pogovoru. Ko je Nietzscheja obsedlo prevrednotenje vseh vrednot in je udaril po objektivnosti, sočutju ob trpljenju, zgodovinskem čutu, podvrženosti tujemu okusu, pritlehnemu odzivanju na malenkosti in znanstvenemu duhu, ni mogel predvideti, da bo velik del njegovih reakcij izzvenel v prazno, ker večina obtoženih sicer ni izginila, si je pa privzela druge oblike, drugi pa so se sesuli brez strelca, ki bi jih napičil. Pri drugih obtoženih je bil njihov obstoj – ne pa preživetje, kot naj bi bilo po njegovem – boljši od njihovega izginotja. Najbolj pa se je Nietzsche zmotil glede religije, kot je dokazal Scheler; ni ga vodila polnost nekega čutenja, ampak protičutenje, zamera, tako da je bil bolj odvisen od reakcije kot od akcije, novega ustvarjanja vrednot."