Ko stopam čez most, sem še vedno malce pijan, komajda pijan, nekdo me je učil, da pijan ne smeš čez vodo, ker te reka dotolče, ampak mene začara pogled na njen zavoj, s katerim se, v elegantnem loku, ogne grajskemu griču. Najljubeznivejši roman je reka, ki hiti, le utopljenec zna na pamet vse strani. Moja Nastja, moja reka, kako naj te zadržim v dlaneh? Vrbe ob Ljubljanici so že odcvetele, zdi se mi razburljivo, da liste poženejo neposredno iz cvetov, na podoben način kot češnje. Večina miz pred Romeom je zasedenih, večer je izjemno topel, z Mitjo najdeva prostor in se usedeva. Barva neba se iz minute v minuto spreminja, drsi iz azurne v črno, znova pijem in nisem več prepričan, če gre le za minute, za hip se mi zdi, da sva z Mitjo za mizo že celo večnost, Koliko je ura? Pove mi, pomislim, da bo Nastja kmalu prišla. Ampak potem, ko Mitji razlagam, kako tehno nima nobene zveze z glasbo, naenkrat stoji ob mizi in v hipu mi postane jasno, da je jezna, ker sem preveč pil, in da je jezna, ker je nisem opazil, in to razjezi mene. Jezi me celo to, da je lepa, jezi me, da ocenjuje položaj buteljke na mizi, da takoj opazi Mitjev sok, s katerim uničuje svojo mladost in z njim zastruplja okolico. Ko bi ti vedela, Nastja, koliko pesticidov je v sadju, pomislim, ampak ne izrečem. Nastja me vpraša, kako je šlo, in tudi njeno vprašanje me razpeni, vzkipljivo začnem predavati, kakšne kriminalne pičke so televizijci, vsi po vrsti, od urednikov do snažilk, ampak Mitja opazi, da se temperatura nevarno bliža vrelišču, poseže vmes in pove, da smo kljub težavam odigrali nekaj antologijskih štikelcev. No vidiš, se v Nastjinih očeh zabliska očitek, nobenega vzroka nimaš, da se nalivaš kot kakšna krava. Dejstvo je, da se v resnici počutim kot krava, in to me dodatno razburi, Ej, mama, nobenega vzroka nimaš, da vpiješ, nisem noseč, ji zabrusim nazaj, to je ves humor, ki ga spravim skupaj.