»Aha, si dobil domačo nalogo, kajne?« je dejala po telefonu, ko sem jo poklical in prosil za intervju ter ji čestital, kako mojstrsko je najin odnos takoj na začetku utirila na relacijo razredničarka–šolarček. Na to se je samo zakrohotala. Zato da kužku v temni hiši ne bi bilo treba nekaj ur panično javkati, je bila tako ljubezniva, da se je pripeljala k meni na vas – in dobila na ta račun v bio juhico narezan svež korenček. Po dveh urah prijetnega klepeta sva se strinjala, da bi bilo končno le pametno počasi prižgati diktafon. Rekel bi, da je Miša Molk nekdo, ki je že zelo zgodaj doumel, kako malo stane in kako neznansko veliko dobrega prinese, če nekomu poveš, da je v redu. Največji vtis je name naredilo to, s kakšno lahkoto človeku po nekaj urah poznanstva razlaga skrajno osebne utrinke iz svoje preteklosti – vendar nikoli kar tja v en dan, temveč vedno z zelo konkretnim namenom, da ilustrira nekatere poante. V slovo je dobila eno zadnjih obstoječih plastenk julijane.