Podjetje in družina sta eno Zgodba o podjetju Tina niti približno ne bi bila tako zanimiva, če ne bi poznali življenjske zgodbe Martine Božič. Šele skozi njo se pokaže podjetnica v pravi luči, pokaže se, kako se rojevajo in kalijo podjetniki. Martina se je že kot srednješolka poročila in rodila hčerko. Njen oče je bil prepričan, da se je s tem njeno šolanje končalo in da bo pristala kot delavka v tovarni. Iz trme je končala srednjo šolo in nato še fakulteto in vmes vseskozi delala. Najprej je prodajala knjige, nato sta z možem začela izdelovati igrače. Pred slabimi dvajsetimi leti je začela izdelovati majonezo. »Poskusila sem vse, od podjetništva do dela v državni upravi, trgovini in industriji. Ne bi več mogla iti drugam v službo, podjetniki smo po svoje deformirani, ker smo preveč kritični. V službi bi videla toliko napak in lagodnosti, da tega ne bi mogla prenašati,« pravi o eno od lastnosti podjetnikov. Nje lagodno življenje ne zanima. Nikdar ne odklopi svojih misli od dela. Pravi, da ji podjetniški stres najbrž ustreza. Vedno je z mislimi v podjetju, če se ponoči česa spomni, pride v pisarno. »Še sreča, da stanujem blizu podjetja in se mi ni treba voziti,« pravi. Martina Božič je v marsičem drugačna od podjetnikov, ki jih ponavadi predstavljamo v tej rubriki. Morda zato ker je ženska. Na podjetje gleda precej bolj čustveno , zanjo sta podjetje in družina celota . V Tini sta zaposlena še mož in sin, po diplomi se bo zaposlila tudi hči. Podjetnica trdi, da je podjetju podredila življenje in družino. Na pravem dopustu ni bila že kakšnih deset let. Redkokateri vikend ne pride v podjetje. Prepričana je, da podjetje brez njene stalne prisotnosti ne bi moglo delati. Po tej lastnosti je podobna stereotipu starejših obrtnikov. Tako kot oni gradi podjetje za naslednje generacije in v tem duhu vzgaja vnuke. Prepričana je, da bo podjetje čez 200 let še vedno uspešno poslovalo. V njenem vodenju ni prostora za tvegane projekte in velike ambiciozne načrte. Prisega na postopno rast . Najame toliko posojila, kolikor ga zanesljivo lahko odplača. Nikoli ni želela iti v take razsežnosti, da bi se morala reševati s prisilno poravnavo, čeprav bi se ji to morda celo splačalo. Počasi, toda še naslednjih 200 let, je njen moto. Načrti V času, ko je priljubljeno proizvodnjo seliti v države s cenejšo delovno silo, išče Martina Božič drugačne rešitve. Jeseni bodo v prostorih podjetja odprli trgovino z lastnimi izdelki . S tem bodo bolje poskrbeli za kupce, ki se že zdaj vozijo k njim iz Ljubljane in vse Gorenjske. Drugi projekt je še razvoju. V Tini razvijajo tri linije novih izdelkov . Gre za zelo kakovostne delikatesne in dražje izdelke, pripravljene brez kemičnih dodatkov. Pakirali jih bodo v majhne embalaže in bodo namenjeni predvsem sladokuscem. Podjetnica računa izključno na tuje trge, saj jih naši trgovci zaradi višje cene verjetno ne bodo uvrstili na prodajne police. ... in opozorila Ob obisku podjetja Tina se ne morete izogniti občutku, da je podjetje na prelomni točki. Že to, da podjetje nima komercialistov in da prodaja sloni na kupcih, ki sami pridejo, je znak za alarm. Prodaja je ena od ključnih funkcij podjetja in ne more biti prepuščena naključju. Razen tega podjetje tri četrtine izdelkov proda pod svojo blagovno znamko, a te znamke ne promovira . Šele letošnje poletje so objavili prvi radijski oglas. Tina je uspešno izkoristila priložnosti, ki jih je v minulih petnajstih letih ponudil lačen slovenski trg. Zrasla je do točke, ko mora postaviti novo vizijo - bo ostala prijetno družinsko podjetje in bila vsak dan težji boj z velikimi konkurenti ali se jim bo postavila po robu za ceno izgube sedanjega šarma? _______________________________________________________