Končno sva prišla na vrsto za računalnik. Življenje v izolaciji ni tako prijetno, kakor sva si sprva predstavljala, ampak to sva pripravljena vzeti v zakup. Že od prejšnjega petka uživava v razkošju slovenskega dvora. Navdušena sva nad dejstvom, da naju štiriindvajset ur na dan spremljajo kamere, spoznala pa sva kopico nadvse prijetnih in uspešnih ljudi, s katerimi sva navezala pristne prijateljske stike. Še najbolje se razumeva z Nano Zeneli, ki za naju krade tudi cigarete, brez katerih bi bilo najino bivanje v dvoru nevzdržno. Mirno lahko rečeva, da je za nama najlepši teden v najinem življenju. Edina slabost je v tem, da ne veva, kaj se dogaja na slovenski estradni sceni. Zaradi tega sva na trenutke jezljiva, zato v izogib prepirom s sostanovalci večkrat poseževa po Žuti osi. Jutranjega mačka ubijava s nadvse okusnim Russkym Kvassom. Srbija je res obljubljena dežela. Prepričana sva, da bi bila tukaj že zdavnaj slavna.