Človeški organizem je navdušujoča arhitektura različnih tkiv in organov, zaradi česar je osupljivo, da se spričo zapletenosti in natančnosti molekularnih mehanizmov, ki so potrebni pri njihovem delovanju, naša telesa ne »kvarijo« precej bolj pogosto. Kljub temu da ima telo osupljivo sposobnost regeneracije po raznih poškodbah in infekcijah -- celjenje ran in zaraščanje zlomljenih kosti smo na lastni koži verjetno doživeli že skoraj vsi --, pa ta sposobnost še zdaleč ni popolna ali vsemogočna. Eden od ilustrativnih primerov, kjer se to pokaže v polni luči, so poškodbe hrbtenjače, ki večinoma povzročijo trajno in nepovratno paralizo nekaterih delov telesa. Kljub vsemu napredku medicine v zadnjih sto letih tovrstne poškodbe dandanes še vedno nismo sposobni pozdraviti. Spričo tega ni nenavadno, da je znanstvenike ob »odkritju« človeških izvornih celic leta 1998 zajela prava evforija. Teoretične možnosti uporabe izvornih celic v medicini, ki so se rojevale v glavah znanstvenikov, so se zdele naravnost znanstvenofantastične. Zdravljenje doslej neozdravljivih stanj, kot so parkinsonova bolezen, sladkorna bolezen, poškodbe hrbtenjače, odpoved srca itd., se naenkrat ni zdelo več tako nemogoče, ampak celo na dosegu rok.