Za ilustrativni primer si predstavljajmo finančno institucijo, ki uporablja managerjev PC za digitalni podpis finančnih transakcij. V času odmora (malica, kosilo, sestanek) se za nekaj minut pritihotapi v pisarno napadalec (tajnica, tehnik ali stranka). Recimo, da PC trenutno ni v omrežju in ga ne moremo uporabljati neposredno za digitalni podpis nepooblaščene finančne transakcije. Cilj napadalca je kar se da hitro preiskati gigabite podatkov na disku in najti tajni ključ za podpisovanje. Ta ključ je lahko zapisan v posebni datoteki (prekomerno zaupanje v varnost PC-ja) ali pa je vgrajen v kriptografski namenski program (slab design). Še slabše je, če je ključ shranjen v računalniku brez vednosti varnostno zavednega uporabnika (na primer v izmenjalni datoteki Windows, ki vsebuje vmesno stanje pri prejšnjem podpisovanju; v datoteki z varnostno kopijo, ki jo je naredil sistem samodejno v rednih časovnih intervalih; ali v poškodovanem sektorju, ki ga datotečni sistem ne upošteva več kot svojega). Napad je možen tudi, če ima napadalec le disketo s kratkim programom, nima pa na voljo dovolj velikega pomnilnika, kamor bi shranil celotno vsebino diska, in ne dovolj časa, da bi za podpis preizkusil vsako podzaporedje bitov z diska (npr. 1019 modularnih potenciranj za napad z grobo silo).