Posamezniki in premožnejša podjetja pa so v zadnjih letih kljub vsemu še veliko prispevali za potrebe bolnišnice. Nazadnje so prispevali za mamograf, pred tem pa je bila skoraj vsa oprema za endourološke in laparoskopske posege na urologiji kupljena s pomočjo donatorjev, ki jih je predstojnik primarij dr. Nado Vodopija znal pritegniti, da so prispevali nekaj sto tisoč mark. Na urologiji se pacienti danes počutijo kot kralji, v dotrajanem kirurško-ginekološkem bloku pa skoraj kot v državni ubožnici. Vodstvo zavoda kot o rešilni bilki znova premišlja o referendumu, a ta vlak v Mislinjsko dolino najverjetneje zlepa ne bo več pripeljal. Korošci, ki nosijo domov v povprečju najnižje plače v državi, in mnogi tukajšnji upokojenci, ki so se zaradi stiske začeli odpovedovati dodatnemu zdravstvenemu zavarovanju, da ne omenjamo še okoli 4.000 registriranih brezposelnih, že zaradi svojega socialnega položaja ne bodo naklonjeni referendumu. Še bolj zamalo se jim zdi, da bi morali breme naložbe za javni zavod deliti z državo v času, ko bo ta uveljavila zvišanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja in participacijo. Ne nazadnje pa se jim adrenalin zviša ob dejstvu, da je tovrstno prosjačenje običajno samo na periferiji - ob tem, da nezadržno poteka centralizacija, tako da se krči dejavnost bolnišnic na podeželju, širi pa v prestolnici. Ilustrativen primer takega ravnanja je, da lani država slovenjgraški bolnišnici ni plačala nobene kemoterapije. Bolnišnica je tvegala izgubo z zdravljenjem s kemoterapijo tukajšnjih pacientov, zato da bi olajšala trpljenje rakavih bolnikov, ki bi jih bilo sicer treba voziti v Ljubljano. Na ta račun je izgubila 13 milijonov tolarjev in si prislužila komentar, da bi jo bilo treba kaznovati. Bi zdravljenje teh bolnikov v Ljubljani tudi ostalo neplačano, pa je zgolj retorično vprašanje.