daj je torej zares umrl. Govorice o tem so se že kak teden prej pojavljale z vseh koncev države. Umrl je v torek. Nato v sredo. In četrtek. Naveličana špekulacij, sem po utrudljivi petkovi noči na teletekstu prebrala objavo z velikimi črkami. Grozno. In hkrati odrešujoče. Zadnje leto sem težko gledala njegov koščen obraz in telo, ki se je zdelo preveč krhko, da bi ga lahko nosilo naokoli. Kljub mentalni hiperproduktivnosti je dolgoletna bolezen terjala svoj davek. Žal. In začelo se je maratonsko predvajanje posnetkov, reportaž, oddaj, prispevkov … Osnovnošolci so za kamero deklamirali povest o možu, ki je bil prijazen in je pomagal tudi ljudem v Afriki. Aktualni politični funkcionarji so bili skorajda neutolažljivi. Gruče ljudi so se valile do žalnih knjig. Tudi motoristična društva so se mu prišla poklonit. Vsi govorijo o nenadomestljivi izgubi in velikem človeku. Gredo mi na živce. Zakaj? Ker je bil v času svojega življenja večkrat predmet posmeha in klevetanja, kot je bil zaradi svojega prispevka, ki je vseobsežen, cenjen. Sedaj ga kujejo v zvezde. Je to izraz slabe vesti? Verižna reakcija? Ali pa vendarle spoznanje, da je bil res nekaj posebnega? Janez Drnovšek je sredi svojega predsedniškega mandata doživel nekakšno selitev v paralelni svet. Iz togega, brezizraznega politika se transformira v »new age guruja«, ki bolezen premaguje s pomočjo alternativne medicine, po spletu razširja pozitivne vibracije, piše duhovne knjige, obiskuje meditacijske seanse, igra na frulico ob jezeru Titikaka, na osrednjih slovesnostih odpoveduje udeležbo, vojaško parado označi kot »neprimerno in nepotrebno obliko praznovanja«, objema Jelko Strojan, peče lasten kruh, ne je mesa, je najboljši prijatelj svojega psa ter obratno in je v stalnem konfliktu s predsednikom vlade. Rešuje Darfur in Slovenijo: »Četudi smo majhni, smo pomemben faktor. Z mednarodnimi iniciativami utrjujemo mednarodno prepoznavnost«. Mož z Zaplane postavi Slovenijo na zemljevid. Kritizira brezbrižnost zahodne diplomacije do problema Tretjega sveta. Celo Brigitte Bardot si ga želi za predsednika. Slovenci pa smo se muzali, hihitali in zbijali šale na njegov račun. Ko je stopil Strojanovim v bran, so ga primitivne horde za barikadami razglašale za narodnega izdajalca. Zaradi letalske karte za indijskega zdravilca je bil skoraj kamenjan. Sedaj boste rekli, ne pretiravaj, pa saj je bil vendar zelo priljubljen. Se strinjam, nekje je to res. Bil je pop. Ampak približno na tak način, kot je pop Fredi Miler. Manj zaradi svojih aktivnosti kot zaradi svojega kultnega statusa. Vsaj pri večini slovenskega prebivalstva. V tujini je medtem užival poseben ugled in naklonjenost. Njegov »manj je več« je žel globoko spoštovanje. Res je, delno se strinjam tudi z njegovimi kritiki. Primer pomilostitve kockarskega Danila Kovačiča me je ujezil. Tudi velikodušnost ima svoje meje. Ignorira mnenje sodišča, javnega tožilstva in pravosodnega ministra, ki so vsi nasprotovali pomilostitvi. V tistem trenutku je bilo doze vsemogočnega božanstva enostavno preveč. Zaradi mirovniške drže in velikega osebnega angažmaja pri reševanju konfliktov ter dajanju pobud za mir in spravo me je presenetil njegov »go«, s katerim je podprl vladno odločitev za ekspedicijo slovenskih vojaških inštruktorjev v Irak. Kaj zdaj: mir ali nafta? Lovorjev venec ali AK-47? Preobrazba je bila torej očitna. Nekaterim všečna, drugim spet absurdna. Pri tretjih je njegova nova osebna agenda povzročila notranji premik. Spomnimo se samo srečanj Gibanja za pravičnost in razvoj, ki so privabila maso članov in simpatizerjev. Miselni vodja jih je zapustil. »Toda le fizično, njegov duh ostaja z nami. Njegovo učenje nas še naprej vodi. Njegovo življenje je sporočilo miru in dobrote.« Zame nikoli ni bil »zgolj« predsednik. Človek, ki ga izvoli ljudstvo, nikoli ni bil Slovenija. Za to je bil preširok. Njegov revolucionaren miselni preobrat je nekje požel ovacije, po drugi strani pa trčil na nerazumevanje tistega dela populacije, ki ga je zmotila njegova samovoljna drža. Nikoli niso doumeli, da je tudi on, kljub svoji funkciji, živo bitje z lastnimi načeli in vrednostnim sistemom, ki ne deluje na daljinsko upravljanje. Težko razmeti nekoga, ki se razvija, medtem ko si sam obsojen na stagnacijo. Zahteva, naj funkcionira v skladu z običajnimi protokoli, je bila že na začetku zgrešena. Mentaliteta »Slovenceljna« se je krčevito oklepala podobe predsednika, ki mora reagirati glede na njegove zahteve, češ, »saj sem ga pa vendar izvolil«. Če se moje razmišljanje potrjuje, je bil Janez Drnovšek napačna oseba za predsedniško funkcijo. Sem pa resnično ponosna, da je to bil.