»Vse skupaj je podobno eni sami dolgi reklami za kavbojke,« se je jeseni neki kritik zgrozil nad množico t.i. mladinskih televizijskih nadaljevank. Po desetletju, ki je iz kulture takorekoč izključilo značilnosti s skupnim imenovalcem mladost, so takšne nadaljevanke gotovo svojevrsten kulturni šok. Toda to, kar je za nekatere šok, je za druge naraven tok stvari, recimo za producenta Aarona Spellinga. Spelling je res kriv za večino letošnjih mladinskih nadaljevank, toda enake zasluge mu gredo tudi za njihovo nasprotje, nadaljevanke za stare/odrasle, ki so preplavljale televizijske programe prejšnje desetletje, od Ladje zaljubljencev do Dinastije. Po drugi strani pa tudi ni vsak šok katastrofa, čeprav nas prepričujejo drugače. Disput med heroino televizijske fikcije Murphy Brown in podpredsednikom Danom Quayleom je bil, ne glede na izid, predvsem ekscesna manifestacija fenomena, ki nosi ime družinske vrednote. Te so tisto, po čemer si bomo zapomnili letošnjo televizijsko sezono, in ne t.i. nadaljevanke za mlade. Res je sicer, da je družina, enako kot mladi, letos najpogostejši objekt televizijske produkcije. Toda, za razliko od mladih, družina ni samo stvar forme televizijskih nadaljevank, namreč t.i. družinskih dram, temveč je, na način družinskih vrednot, substanca vseh sodobnih, družinskih ali ne, nadaljevank. Tudi mladinskih, ki zdaj poleg najstnikov zajemajo še dvajsetletnike (The Round Table), poleg enournih dram (Melrose Place) pa vsaj še muzikle (Touch in the Heights) in situacijske komedije (Great Scott). Prva med njimi pa je nesporno Beverly Hills 90210, ne toliko zaradi časovnega primata kot zato, ker precizno določa meje, ki jih je v tej zvrsti prepovedano prestopati, in vrednote, ki jih je treba promovirati. Kako? V trenutku samorefleksije, epizodi, ko naj bi Brandon (Jason Priestley) nastopil v Beverly Hills vzporedni mladinski nadaljevanki, se Brandonova neskončna pričakovanja (intimnega razmerja z zvezdo, uspeha, kariere,…), ki so hkrati tudi pričakovanja cele družine, zgostijo v prizoru poljuba med njim, novincem, in glavno zvezdo fiktivne nadaljevanke. Družina se zbere pred televizorjem, toda le zato, da bi videla, kako ta, ki se dejansko poljublja z junakinjo, ni Brandon, temveč fant, ki je bil njen soigralec od samega začetka. Tak razplet seveda ni stvar pristranosti fiktivnih producentov ali kake druge zvijače scenaristov, temveč tako zapovedujejo sama pravila zvrsti, ki ji pripadata fiktivna nadaljevanka in Beverly Hills. Narativnega toka nadaljevank te vrste namreč ne poganjajo zvijačnost, pristranost in podobna naključja, ki so hranila televizijsko fikcijo tipa Dinastija, kjer so bile kombinatorične možnosti zaradi poljubnosti vzpostavljanja in razpadanja intersubjektivnih razmerij takorekoč neomejene, temveč jasno določene moralne norme, vključno s tisto o prepovedi menjave intimnih partnerjev. Moralni kodeks televizijske fikcije družinskih vrednot seveda presega okvire družine in zajema vse banalnosti vsakodnevnega življenja, vključno z navadami, kot je, recimo, kajenje. Medtem ko gibanje nekadilcev te dni Christiana Slaterja preganja zaradi kajenja v filmih, sta bila Luke Perry in Jason Priestley lahko sporna le kot zasebni osebi. Sta pač zastopnika tiste vrste fikcije, v kateri ne le, da se ne prešuštvuje, temveč je tudi, ne glede na večni alibi »karakternih lastnosti«, kaditi prepovedano. Lovci na kadilce so si pomagali s fotografijo, objavljeno v julijski številki Vanity Fair - in zgrešili tarčo. Ko so objavili svoj protest, je Luke Perry »že zdavnaj nehal«.