Ta človek ima res rad stroje,« je malce zgroženo ugotovila Linda Hamilton, ko se je poročila z Jamesom Cameronom. Linda Hamilton je v prvem in drugem Terminatorju igrala Saro Connor, v prvem filmu natakarico (to je bila tudi prva Cameronova žena), ki – povsem razumljivo – kar ne more verjeti, da jo ta monstrum v podobi Arnolda Schwarzeneggerja, ta ubijalski kiborg, stroj v človeški podobi, hoče ubiti samo zato, ker naj bi rodila sina, ki bo v apokaliptični prihodnosti vodil človeški upor proti strojem. Toda Linda se je poročila z Jamesom šele po drugem Terminatorju, kjer je bila kot Sara Connor sicer najprej zaprta v psihiatrični bolnišnici, a se je kmalu izkazala kot trda in izkušena borka, dostojna mati sina, ki bo vodil upor proti strojem, skratka, prava heroina akcijskega filma – in da bi jo tudi Linda Hamilton dovolj prepričljivo igrala, ji je Cameron priskrbel nekdanjega agenta Mosada, ki jo je naučil, kako z zaprtimi očmi razstaviti in sestaviti orožje in kako si sneti lisice.Linda Hamilton ni bila prav dolgo poročena s Cameronom, morda res prav zaradi njegove ljubezni do strojev, toda v njegovih filmih se ta ljubezen kaže tudi kot »manifestacija sublimnega«. In to sublimnega v prav tistem smislu, v katerem sta ga nekoč opisala Burke in Kant, namreč kot tisto, »kar je na kakršen koli način strašno ali pa se tiče grozo vzbujajočih objektov oziroma deluje na grozi analogen način«. In celo v tistem smislu, v katerem psihoanaliza razlaga sublimacijo kot povezano z nagonom smrti – mar ni ena najskrajnejših in najmodernejših upodobitev nagona smrti prav Cameronov kiborg, ki ga ne žene nič drugega kot uničevalni nagon (oziroma program)? Res pa je, da v »sublimnem« Camerona ne zanima toliko njegova »metafizična« kot pa fizična plat (navsezadnje je študiral fiziko). Tisti »grozo vzbujajoč objekt« mora tudi res obstajati, kar v filmskih razmerah pomeni, da ga je treba ustvariti. In prav v tem je James Cameron velik mojster: v realizaciji več kot realnega, nadrealnega in fantastičnega, realizaciji, ki je obenem povezana z izumljanjem in razvijanjem nove filmske tehnologije. Ideja za Terminatorja se je Cameronu, kot pravi, porodila iz sanj, v katerih se mu je prikazala podoba kovinskega okostnjaka, ki prihaja iz ognja in steguje roko proti ženski. In prav v takšni podobi se pojavi kiborg v finalni sekvenci filma, kjer se grozeče plazi kot kovinska pošast, ki jo lahko zaustavi samo še mogočnejša mašina, ogromna stiskalnica, ki zdrobi njen »demonski« računalniški program uničenja junaške človeške matere. Efekti in krščanski imaginarij Danes 55-letni James Cameron (rojen v kanadskem mestu Kapuskasing) je začel filmsko kariero pri legendarnem kralju B-filma Rogerju Cormanu (lani ste ga lahko srečali v Ljutomeru na Grossmannovem festivalu), pri katerem je tako dobro izdeloval makete, da je kmalu postal scenograf cormanovskega »šlokerja« Galaksija terorja in istega leta 1981 režiser Piranje 2 (ker je tako ali tako šlo za ribje mutante, produkte zlobne korporacije, so jih lahko »konkretizirali« le posebni učinki, lutke, ki so pogrizle na stotine ljudi in pridelale vedra krvi). Potem pa »uresničenje sna«, torej Terminator (1984), ki je v hipu postal ameriški in svetovni hit, Cameron pa je z njim prišel tudi do svoje druge žene, koscenaristke in producentke filma Gale Anne Hurd. Sledili so Alieni (1986), v katerih je Cameron neskončno razmnožil Scottovo vesoljsko pošast iz Osmega potnika, specialno vojaško ekipo opremil s strašnim orožjem, ki ji sicer ni veliko pomagalo, preklel korporacijo, ki bi vsaj za eno ujeto pošast žrtvovala četo svojih vojakov, ter iz materinskega lika (Sigourney Weaver) spet naredil heroino, ki mora nazadnje zlesti v velikansko mehansko konstrukcijo, da bi lahko matico najhujših pošasti poslala nazaj v vesolje. Brezno (Abyss, 1989) je potop v globino oceana (potapljaštvo je Cameronov priljubljen šport). Zastavek vseh specialnih učinkov v filmu je stalna optična korekcija okolja, ki lomi svetlobo in likom povzroča psihološko nestabilnost: motnje v vedenju, vizualne ali slušne halucinacije, razbremenilno nasilje, to so psihološki učinki te narkoze z globino, ki bi jo režiser rad dal občutiti tudi gledalcem. Vsekakor pa so jo dodobra občutili igralci, ki so morali biti tudi po osem ur v vodi. »Če me še enkrat pošlješ v vodo, te ubijem,« je Cameronu, sicer znanemu po tiranstvu na snemanju, zabrusil Ed Harris, ki je igral edega izmed protagonistov. Toda medtem ko se je Harrisov lik nazadnje pobotal z ženo, od katere se je ločeval, je Cameronov zakon z Gale Ann Hurd prav na snemanju Brezna razpadel. Terminator 2 (s podnaslovom »Sodni dan«, 1991) velja za prelomnico zaradi digitalnih posebnih učinkov, s pomočjo katerih je lahko uničevalski kiborg, sicer čisti stvor, gola anorganska materija, tekoči metal, privzemal poljuben človeški videz (kar pomeni, da računalniško generiranega bitja prvič v zgodivini filma ni bilo več mogoče ločiti od igralca). Toda kiborgova prva in najtrajnejša identifikacija je prav priličenje policaju. Kaj je torej bolj grozljivo – to, da tehnološki stvor ogroža in iztreblja človeško vrsto v policijski preobleki, ali pa to, da se lahko policijski duh materializira v neuničljivi substanci in se nenehno regenerira? Grozljivo je seveda oboje skupaj in zato vredno, da se scvre v peklenskem ognju. Naj so specialni efekti še tako fascinantni, pa brez krščanskega imaginarija vendarle ne pomenijo prav veliko.Resnične laži (True Lies, 1994) se sicer začnejo kot vohunski triler, pozneje pa se izkaže, da gre pravzaprav za poskus obnove družinske melodrame s pomočjo posebnih učinkov: in to tako tehnoloških kot »psiholoških« – mar »interpelacija« gospe Tasker v vohunko, ki naj igra prostitutko, ne naredi iz nje povsem drugo žensko? In mar se zakonski par (igrata ga Schwarzenegger in Jamie Lee Curtis) znova ne sestavi prav tako, da se zakonca odkrijeta v tistem, kar nista vedela, da sta?Ultimativni spektakli Ne le kakšno obnovo melodrame, marveč njeno stoodstotno emanacijo sredi kolosalne katastrofe, prigarane s skrajnimi napori filmske ekipe in z vrhunsko tehnologijo, imamo tudi v filmu, o katerem naj zadostuje le nekaj podatkov: mediji so napovedovali, da bo z 200 milijoni dolarjev, kolikor je stal, potopil filmski studio, toda z enajstimi oskarji in s skoraj dvema milijardama dolarjev, kolikor jih je nagrabil na ameriškem in svetovnem kinematografskem trgu, je postal največji hit v zgodovini filma. Titanik (1997).Pri Avatarju (2009) so proračunske številke še višje: skoraj 500 milijonov dolarjev, vendar skupaj z marketingom, ki naj bi zagotovil, da bo tudi dobiček dostojen. Avatar je vrhunski, »ultimativni« spektakel (»ultimativni« tudi v tem smislu, da naj bi v kinematografiji uveljavil 3D-tehniko), o katerem je Cameron sanjal že od sredine 80. let, a je tudi vedel, da bo treba še razviti filmsko in zlasti digitalno tehnologijo. Na poti k Avatarju je Cameron s pomočjo znanstvenikov Nase posnel dokumentarec Aliens of the Deep (2005), v katerem je na podlagi konceptov astrobiologije kreiral virtualne podobe bitij z drugih planetov. Bitja na planetu Pandora v Avatarju verjetno ne ustrezajo nobenemu astrobiološkemu konceptu, toda za Camerona je bilo verjetno pomembneje, da jih je lahko priklical v obstoj, filmsko tako realen (ali bolje, nadrealen), kot je obstoj človeških bitij, ki kolonizirajo ta planet. Sicer pa so s pomočjo računalniškega kloniranja (izpeljanega prek 120 kamer, ki so snemale igralca in vse njegove gibe prenašale v računalnik) tudi nekatera človeška bitja lahko dobila svoje zunajzemeljske dvojnike. a človek ima res rad stroje,« je malce zgroženo ugotovila Linda Hamilton, ko se je poročila z Jamesom Cameronom. Linda Hamilton je v prvem in drugem Terminatorju igrala Saro Connor, v prvem filmu natakarico (to je bila tudi prva Cameronova žena), ki – povsem razumljivo – kar ne more verjeti, da jo ta monstrum v podobi Arnolda Schwarzeneggerja, ta ubijalski kiborg, stroj v človeški podobi, hoče ubiti samo zato, ker naj bi rodila sina, ki bo v apokaliptični prihodnosti vodil človeški upor proti strojem. Toda Linda se je poročila z Jamesom šele po drugem Terminatorju, kjer je bila kot Sara Connor sicer najprej zaprta v psihiatrični bolnišnici, a se je kmalu izkazala kot trda in izkušena borka, dostojna mati sina, ki bo vodil upor proti strojem, skratka, prava heroina akcijskega filma – in da bi jo tudi Linda Hamilton dovolj prepričljivo igrala, ji je Cameron priskrbel nekdanjega agenta Mosada, ki jo je naučil, kako z zaprtimi očmi razstaviti in sestaviti orožje in kako si sneti lisice.