Fay Weldon zna pripovedovati. Po uvodnih, nekoliko omlednih straneh, ki jih naseljuje srečna in družini predana pisateljica Phoebe, se začne zares. Phoebe po sili razmer pripotuje v toplice, trči v zoprno receptorko Beverly, ki med vrsticami pove, da v toplicah vladajo krizne razmere, zaposleni da jih zapuščajo, sicer pa da za takšen denar ne bi smela pričakovati preveč – »pustile ste se nategnit«, in se seznani z desetimi tam podrsavajočimi damami. Vsak dan je rezerviran za eno zgodbo, ki jo Weldonova odmerja počasi, dramaturško prepričljivo, sploh ob zadnjem, vedno nekoliko presenetljivem zasuku. Da ne bo pomote: čeprav se ponašajo s številnimi humornimi trenutki, niso vse zgodbe zabavne in protagonistke še zdaleč niso heroine ali od moškega sveta zavržene krepostne žene. Tam v zajezeni brbotajoči vodi in med trkanjem s kozarci na površje priplavajo vsem znane značajske anomalije in življenjske razmere, ki bi jih bilo hinavsko obsojati, pa naj govorimo o incestu, nejasnih spolnih identitetah ali raznolikih oblikah nezvestobe.