Mit o mali Heidi, zavetnici nekakšne alpske Arkadije, je dobil nešteto izpeljank in odsevov. Vselej intoniranih z željo po nekakšni naravni nepokvarjenosti in pristnosti medčloveških odnosov, ki so znotraj takšne slike sveta zgolj ena od replik neuničljive in čudotvorne gorske narave. A če je njena avtorica Johanna Spyri videla svojo malo heroino kot srečnega otroka alpske idile, potem je slika istega zakotja iz druge polovice devetnajstega stoletja lahko tudi docela drugačna. Avstrijski režiser Stefan Ruzowitzky nam v filmski mojstrovini Dediči pokaže razkorak med idilično lepoto alpske pokrajine in vaškimi ljudmi, ki jih obkrožajo temni angeli egomanije in sovraštva. Gorska domačija dobi nove obrise: molk med ljudmi ni več blaga tišina, ampak gluhi prepad med s skalami obdanimi dušami. Gospodar ni več blagohotni in pravični zavetnik črede, ampak tiran in posiljevalec. Delo na polju in v hlevu ni krepčilna gimnastika, ampak mučna borba z ravnodušno naravo, boj za preživetje. Med gruntarji ni solidarnosti, ampak boj za zemljo, boj za moč in oblast. Tod kraljuje zakon prevlade, nekdo mora poveljevati in zapovedovati. Dediči - hlapci, ki nepričakovano podedujejo posestvo umorjenega gospodarja - propadejo prav zato, ker ne znajo svoje poprejšnje enakosti v suženjstvu spremeniti v novo hierarhijo svobodnih. Preprosto ne vzpostavijo novega gruntarja. Gospodarji lahko sedejo za mizo samo s sebi enakim, s skupino mnogoterih vzgibov nimajo kaj početi. Odločitev za likvidacijo karcinogene tvorbe, nekakšne komune, ki vznemirja vaško idilo, je le še stvar časa. Čisti gorski zrak zadiši po lepljivi človeški krvi.