Spomini na arabsko dekle, najstniško ljubezen, iz zgodbe Čas ne mineva, trdno stojijo na realizmu doživete pripovedi, po limoni pa zadiši iz zgodbe Zinna, ki popiše žalostno življenjsko pot pevsko nadarjenega dekleta. Omenjeni vonj se okrepi v zadnji od zgodb, Čas dežja, v kateri si usodni dogodki sledijo v takšnem tempu, da kar jemlje sapo. Tako nekako gre: Lepo osemnajstletno dekle z daljnega otoka ostane brez obeh staršev in pride v Francijo iskat svojo srečo. Spozna in očara mladega bogataša, s katerim se zaročita in kmalu poročita. Njegova družina za poroko seveda ne ve, ko pa izve, junakinjo zavrne. Zaljubljeni mladenič se ne meni za nasprotovanje družine, ampak raje kupi drag avto, s katerim se odpravljata na romantične potepe po deželi. Živita v lepem novem stanovanju, mladenič prevzame vodenje družinske tovarne, na mlada zakonca, ki čofotata v zalivčku ljubezni, svetijo zvezde sreče. Potem junakinja nenadoma zboli, zato zakonca kreneta k zdravilnemu morju, kjer si poiščeta primerno vilo in kljub bolezni zaplodita otroka. Izbruhne druga svetovna vojna, mladi mož mora na fronto, za njim se izgubi vsaka sled. Junakinja rodi fantka, pride okupacija, z njo lakota in zaplemba vile, mlada žena pristane v neki mansardi, ugotovi, da je njen otrok zaostal. Po koncu vojne obupana in osamljena heroina podleže vplivu šarlatanskega izkoriščevalca, počasi razproda vse imetje, zboli, oslepi, pristane pri karmeličankah. Otrok nenadoma čudežno napreduje, v enem letu nadoknadi vse zamujeno, zato ga pošlje v šole. Izčrpano junakinjo prevzame želja po vrnitvi v domovino in natanko ob polni luni se ji ta želja končno uresniči. Poskuša najti mladostne prijatelje, a najde le vrstnika, že od otroštva zaljubljenega vanjo. Tudi ta pa kmalu umre, a zapusti ji bajno bogastvo, ki si ga je pridobil v dolgih letih koprnenja po njej. Za ozadje je navrženih še nekaj zgodovinskih dogodkov, Le Cléziu pa je vse to uspelo stlačiti na dobrih trideset strani. »Kakšno razmetavanje gradiva!« bi vzkliknila Barbara Cartland.