Pravi debela Mojca, petnajstletna sestra očitno v tem sufražetskem svetu nemogočega protagonista enajstletnega Tomaža, v katerega sta hudo zaljubljeni njegovi sošolki, Tomažu bližnja Sabina in (verjetno) bolj oddaljena Barbara. Sabina si skrivaj "sposodi" mamin kitajski kolobarjasti kovanec, mamin amulet, da bi pri Tomažu imela srečo tako kot mama, kadar predava. Potem kovanec Sabini ukrade Barbara in začno se hude težave. V vilinskem svetu so zdaj zato brez toplega sonca, o čemer pride jadikovat kar sama vilinska kraljica Akspraskinja Raznooka., Barbaro s kovancem pa ugrabijo zmajke. Na koncu otroci v vilinskem svetu vojujejo strašno bitko in pridobijo nazaj kovanec. - So stvari, ki izrazito motijo, druge pa spet enako močno navdušujejo. Poleg glavne fabule poteka še zapletena struktura vloženih in vzporednih zgodb. Včasih je to lepo, drugič moteče. Čeprav ne gre čisto za nekaj takega kot v zadnji Miêoszevi knjigi Obcestni psiček, pa še nivo in žanr sta druga, je vseeno nekaj podobnosti, tako v konfuznosti kot v občudujočih pasažah. Podobnosti so tudi v Zvezdicah Neli Kodrič. - Občasno moti nekam nenavadna, rekel bi včasih kar nerazumljivo nerodna pripovedna tehnika. Predvsem so taki spodleteli in moteči elementi na začetku ali koncu. Recimo pripovedovalkino povzemanje retrospektive skozi polilog v finalu. Kar bi se dalo napisati veliko bolje. - Hkrati pa delo prinaša tudi navdušojoče stvari. Npr.: če v vile verjamemo, potem vile so. Samo verjeti je treba. Tako preprosto je to. Kar je prikazano zelo prepričljivo in lepo. Že kar sofisticirano. Ni torej res, da so pubertetniki že skoraj odrasli. Še vedno so otroci, če jim je namenjena pravljica, v kateri nastopajo in v katero verjamejo! Tako kot debela Mojca: ker se je kot generalica izkazala in ker je verjela v vile, je postala vitka Mojca. Tu je največje bogastvo.