(“Vsega je bil kriv vtis,” je skoz Llewelyn-Jonesova usta nameraval razpredati Filip, “da sediva v kavarni s celostenskimi zrcali. V kavarni s celostenskimi zrcali razpravljaš z nekom drugim, ampak v steni za njegovim hrbtom se vsakič, ko dvigneš oči, srečaš s svojo podobo. Ne oziraš se na sogovornika. Poslušaš ga, vendar mu hkrati pripišeš vse svoje lastnosti. Ker med dialogom opazuješ le sebe, pred njegove besede postaviš svoj predznak, svoj šifrantski kod, in če se ti je zdel lastni obraz v ogledalih na steni za njim za silo dostojen ter primeren trenutku, si nazadnje s človekom, ki ga nisi pogledal, povsem zadovoljen.”) To pojasni, zakaj si je idealistični Llewelyn-Jones polkovnikov brezobzirni razum in merjaščevsko slo po življenju razlagal kot malokrat videno zrelost. Ker se častnik ni menil za običajne zadržke vesti, mu je diplomat pripisal modrost samurajev, po kateri je sam hrepenel. “Recite, kar hočete, ampak zares seksi baba mora biti tudi malce nagravžna,” se je v ključnem trenutku posmejal polkovnik in Llewelyn-Jonesu v podkrepitev svoje trditve pomolil fotografijo svoje najnevarnejše politične nasprotnice, gverilske generalice, katere amazonke v hlačah in z razpletenimi kitami so v ameriških džipih ob spretni uporabi topništva in genialni logistiki nadzirale sever otoka. Ko bi polkovnik in poveljnica upornic podpisala premirje, bi se položaj v tistem geopolitično nevralgičnem delu sveta takoj ustalil; ko ga ne bi, bi se državljanska vojna utegnila vleči še leta. Seveda pa bi bilo treba pred začetkom pogajanj generalico šele izbezati iz njenega tajnega oporišča med hribi. Llewelyn-Jones je očaran strmel v njeno sliko. Zagledal je zabrazgotinjeno prestrelino pod zavihanim rokavom vojaške bluze na njeni levici. Dolgo si je ogledoval tetovažo, s katero jo je poskušala skriti. Na bronasto zagoreli generaličini nadlakti je jezdila umetelno izrisana spaka, stvor z gotske katedrale, zmajevka s kozjo glavo in ostudno nabreklim trebuhom, ki je dajal slutiti brejost, nastalo v peklenskem razmerju. Bila je podrobna in skrbno osenčena risba, videl je gosto mrežo kakor las tankih črt, zapolnjenih z modrim črnilom. Pošast je imela hudoben pogled. Llewelyn-Jones je spoznal, da pozorno sledi vsem njegovim premikom. Ampak zapazil je tudi vojščakinjine oči. Bile so rumene kot suho zlato; in imela je rdeče lase.