Ne obsojam igralcev, ki nastopajo v reklamah. Ljudje so prisiljeni storiti marsikaj za ljubi kruhek – in nastopi v reklamah niso najhujša oblika prostitucije ne v tem poklicu samem ne v primerjavi z drugimi poklici. Je pa žalostno, da se morajo udinjati komercializmu in da jim v življenju prav nič ne pomaga, če so zasluženo popularni, če so dobitniki Prešernove nagrade ali Borštnikovega prstana. Tu gre za stvari, ki kratko-malo ne grejo skupaj, ampak tako pač je.Popolnoma drugačen pa je primer Iva Bana, ki je posodil glas za reklamo za Pozavarovalnico Sava. Ivo Ban ni samo igralec – in to ravno tako dober kot zgoraj omenjeni, da ne bo pomote –, ampak je tudi kandidat za ravnatelja SNG Drama Ljubljana. To pomeni, da ni samo dramski umetnik, ampak utegne biti tudi človek na javni funkciji. Ljudje na javnih funkcijah pa v reklamah definitivno ne bi smeli nastopati. Ban je očitno privolil v sodelovanje, čeprav je v času produkcije že moral vedeti, da bo v času predvajanja kandidat za ravnatelja Drame.Bana imam na sumu, da nima smisla za take finese, kakršna je socialni bonton kot sistem pravil, kaj se Jupitrom in volom in drugim živim bitjem spodobi in kaj ne. Njegovi nastopi v reklamah namreč niso edina stvar, ki ni združljiva s funkcijo, za katero se poteguje. Ivo Ban je bil že dolgo nazaj eden najsrečnejših udeležencev – no, eden redkih srečnih, ker je bil dovolj na začetku verige – protizakonite piramidalne igre catch the cash. Zaradi tega seveda ni (bil) zakonsko odgovoren, saj ni bil njen organizator. Bil pa je promotor. Na televiziji je namreč z imenom in priimkom razlagal, da je srečen, da je kaj zadel, češ, zdaj pa lahko otrokom pogleda v oči, ker jim bo omogočil dostojno življenje. Človeka, ki kaj takega naredi in potem še z nekakšno naivno ali neumno odkritosrčnostjo o tem javno govori, si težko predstavljam kot kredibilnega ravnatelja nacionalnega teatra.Očitno pa minister za kulturo, ki je Bana predlagal in ga bo (če ga bo) tudi imenoval, nima teh pomislekov. Dr. Vasko Simoniti ima vso pravico, da razmišlja drugače. Še več! Kot človek na oblasti nima samo pravice, ampak ima tudi moč – in želodec, če smem pripomniti –, da za ravnatelja Drame ne najbolj prepričljivo imenuje tistega kandidata, ki odkrito simpatizira s stranko, ki ji tudi minister sam pripada.Da dramaturški zaplet ne bi bil tako črno-bel – saj smo navsezadnje v gledališču –, pa je poskrbel Banov protikandidat, dosedanji in dolgoletni ravnatelj Drame Janez Pipan. Kakor hitro je Ban postal ministrov kandidat, je Pipan sprožil medijsko mašinerijo in v pičlih dveh dneh dal kar tri epohalne intervjuje. V njih je ne le naštel dosežke v svojih štirinajstih letih na tem položaju, temveč – do neke mere upravičeno – tudi sesul slovensko kulturno politiko. Ampak najbolj smešno pri vsem tem pa je, da je kot preizkušen kulturni menedžer in uveljavljen režiser v intervjujih jokal, češ, kaj bom pa zdaj počel in kako bom odplačeval kredite, kot da mu ne preostaja drugega, kot da postane klošar.Če hočete še malo manj kontrastno črno-belo sliko, naj povem, da se mi zdi Pipan absolutno boljši kandidat od Bana: ne samo moralno primernejši, temveč tudi strokovno kompetentnejši. Pred leti sem mu predlagal uprizoritev drame, ki sem si jo vedno želel prevesti. Ker je šlo za pomembno delo svetovne dramske literature in ker mu je očitno pasalo v koncept, je moj predlog sprejel. Ban ga – grem stavit – ne bi, ker ni literarno in sploh eruditsko razgledan intelektualec, kar Pipan je in kar ravnatelj drame mora biti. Sicer pa nimam več na zalogi komadov, ki bi jih rad videl na odru – da ne bo kdo rekel, da se kot kolumnist in prevajalec zapletam v konflikt interesov.Pipan je ravnatelj Drame že štirinajst let. To je dolga doba. A če je dober, naj bo zaradi mene dvajset let. Zamenjati gledališkega ravnatelja samo zato, ker je že dolgo na položaju, je neumnost. Toda obenem je neumnost delati take scene, če te hočejo po štirinajstih letih zamenjati. Nihče ni nenadomestljiv – po štirinajstih letih pa še tem manj.Povsem nekontrastno sivino pa sem prihranil za konec: Janez Pipan je med lansko predvolilno kampanjo namreč javno podprl predsedniškega kandidata Mitjo Gasparija. »Sploh ne vem, zakaj bi se kdo s tem ukvarjal,« pravi Pipan in dodaja, da je to bilo »marginalno«. Ah, zanimivo, kako se zdaj ven vleče! Gledališki ravnatelj podpre kandidata LDS, potem pa pričakuje, da mu bo minister za kulturo iz stranke SDS naklonil še en mandat? Kje pa misli, da živi?Slovenija je godlja, v kateri si nihče ne zasluži, da bi ga človek zagovarjal – niti tisti, ki tako kot Pipan govorijo o »moralnem gnusu«. Kalimero je v intervjuju rekel: »Jaz nimam naslednika.« (Pa naj še kdo reče, da sem jaz domišljav.) O, pa ga imaš, dragi Janez, vsi imate naslednika, veliko naslednikov. Glede na to, kako se greste, kdo bo koga, kdo je s kom in proti komu, v pravi ali nepravi stranki, imate vsi vi Bani, Pipani in Simonitiji naslednikov ne le za par mandatov, ampak za nekaj stoletij. Vsi ste isti.e obsojam igralcev, ki nastopajo v reklamah. Ljudje so prisiljeni storiti marsikaj za ljubi kruhek – in nastopi v reklamah niso najhujša oblika prostitucije ne v tem poklicu samem ne v primerjavi z drugimi poklici. Je pa žalostno, da se morajo udinjati komercializmu in da jim v življenju prav nič ne pomaga, če so zasluženo popularni, če so dobitniki Prešernove nagrade ali Borštnikovega prstana. Tu gre za stvari, ki kratko-malo ne grejo skupaj, ampak tako pač je.