V enem od medijev sem sodeloval z urednikom bošnjaške nacionalnosti, starim nekaj manj kot 30 let, govoril je štiri svetovne jezike in bil reden gost mednarodnih konferenc o sodobnem novinarstvu. Njegovi in moji pogledi na vlogo novinarjev in medijev v sodobni družbi so bili zelo podobni. Kaj pomeni distanca do oblasti, do političnih strank, kako naj bo medij urejen, da bo po volji gledalcev oziroma bralcev. O vsem tem sva se lahko konstruktivno in lepo pogovarjala ali prepirala. Moje mnenje je bilo, da mora biti njegova redakcija, če želi, da jo spremljajo ljudje v vsej BiH, večnacionalno urejena. To pomeni, da mora biti tudi zastopstvo novinarjev srbske in hrvaške nacionalnosti podobno tej novinarjem bošnjaške nacionalnosti. Tukaj so se začele najine težave. Najprej mu ni uspelo najti novinarjev "druge" nacionalnosti, ki bi se bili pripravljeni preseliti v Sarajevo, prave starosti, ki bi bili zadovoljni s ponujenim denarjem, ki med vojno niso bili preveliki "hujskači", ki so dovolj dobri profesionalci, ki so pravega spola ... Po precej mučnih pogovorih mi je le povedal svojo zgodbo. Med vojno so ga kot mladega poročevalca v Sarajevu ujeli srbski vojaki. Njega in njegovega snemalca so skupaj s kamero zajeli med delom in ju odpeljali v taborišče. Po petih tednih so ga zamenjali za srbske ujetnike. Medtem so mu polomili obe nogi in mu trajno poškodovali notranje organe. Preprosto: s srbskimi novinarji nikakor ni mogel deliti svoje redakcije.