Seveda pa tovrstna tiha nedemokratičnost njihovih kritikov še zdaleč ne pomeni, da so imeli televizijski svetniki modro kadrovsko politiko. Naravnost neresno se mi namreč zdi, da o generalnem direktorju RTV anonimno, brez javne utemeljitve, odloča svet z več kot dvajsetimi člani, saj se s tem posameznikova odgovornost za svoj glas v njem dobesedno dvakrat skrije za povrh pa molk svetnikov o svojih odločitvah na široko odpira vrata namigovanjem, da jih je dosedanji direktor RTV ves čas svojega mandata podkupoval s takimi ali drugačnimi uslugami. Če zakaj, bi se zato zavzel za manjši svet RTV, v katerem bi njegovi člani znali in morali javno zagovarjati svoje odločitve, hkrati pa bi bili izbrani tako, da bi med njimi prevladovali ljudje, ki bi znali razmišljati civilno-družbeno tako, da bi razumeli, da je njihov politični, svetovni ali estetski nazor zgolj eden od mnogih možnih, in da je dolžnost javne televizije, da skuša služiti celotnemu spektru interesov njenih gledalcev. Kar je nedvomno le eden od predpogojev za to, da bomo dobili javno RTV, ki bo imela enako distanco do oblasti ne glede na njene politične barve, hkrati pa bo v njej možno opaziti približno enako paleto političnih, estetskih ali svetovnih nazorov, kot obstaja v družbi. Drugi, neprimerno večji del posla bodo morali opraviti sami novinarji, ki bodo (ne samo na RTV) svoj javni ugled slej ko prej ohranili le, če bodo nenehno preverjali verodostojnost svojih virov informacij, in se pri tem držali tistega starega rimskega načela, ki pravi, da je vedno treba znati prisluhniti vsem v spor vpletenim stranem potem pa bodo za svojimi objavljenimi članki tudi stali, pa čeprav bi pri tem tvegali, da jih lepega dne najdejo z razbito glavo pred vrati lastne hiše, kot se je to v sredo zgodilo nesrečnemu dopisniku Večera iz Koroške...