Divje babe so dolge čase burile domišljijo krajevnega prebivalstva in so bile priročna pomoč pred porednimi otroki: »Če ne boš pridna/priden, bodo prišle divje babe,« zdaj vseh vaščanov sveta, ki jih zanimajo korenine glasbe. Tu so našli domnevno neandertalsko piščal, z izjemo didžeriduja avstralskih aboridžinov, najstarejše znano glasbilo na svetu. Jami na robu visoko – v časih, ko ji bil severni Jadran kopna ravnina, pa nizko – nad dolino Idrijce sta bili prijetno zavetje, tako za jamske medvede, kakšnega jamskega leva in drug takratni živalski živelj, kot za neandertalce. Nepokvarjeni s konceptom napredka so kaki dve desettisočletji obiskovali Divje babe ter po arheoloških najdbah sodeč na začetku kot proti koncu svojega gostovanja puščali bolj ali manj enako dodelane kamnite umetnije v podobi orodja in raznih pripomočkov. Samo originalna izvedba, brez različice 1.2. Nadvse mi je pri srcu domneva, ki so jo zapisali avtorji vodnika Paleolitsko najdišče Divje babe I: »Nehote nas prevzame občutek, da so se neandertalci stopili z najdiščem v harmonično celoto in da v nobenem pogledu niso spremenili njegovega naravnega ritma dogodkov, tj. zimovanja in poginjanja jamskih medvedov ter nabiranja in prehajanja njihovih kostnih ostankov v fosilne ostanke. Če ne bi v jami pustili sledov svojih ognjev in svojih kamenih orodij, ne bi nikoli zvedeli zanje, pa čeprav bi prekopali vso jamo.« Na, potem smo jih pa kromanjonci pregnali.