Prizore iz kanjona Bryce bi rad nosil v sebi kar se da dolgo. Pogled na nepregledno število visokih (no, velikanskih) skalnatih stebrov, ki kot umetniške skulpture štrlijo kvišku, jemlje dih. Dobesedno. Ko se ljudje povzpnejo na razgledno točko, glasno vzdihujejo. Filigransko delo narave, ki si je vzela milijone let za to čudodelnost. Sonce je ravno zahajalo, ko sem bil v tem parku, in igra senc ter oranžne večerne svetlobe me je čisto zamaknila. Fotografski friki so z velikanskimi objektivi čakali na tisto sekundo, ko bo kanjon najlepši. A teh sekund je nebroj. Sprva dobiš občutek, da je narava pokrita s čipko, malo kasneje, da ostri kamniti zobje ne spustijo nikogar blizu, potem se zazdijo kot okamneli vojščaki, ki so odložili orožje in potrebujejo družbo. Prizori, ki burijo domišljijo. Še dobro, da je padel mrak in je bilo treba ven.