Če so državljani Slovenije z dosedanjimi državnimi volitvami napolnili slovenski parlament z ljudmi, ki so najbolj vredni zaupanja, potem se ljudstvu ni česa bati. Le še vprašanje časa je, kdaj bodo izvoljenci ljudstva odkrhnili volilcem tolikšen kos narodne pogače, kot so jo sebi, ko so si zagotovili visoke plače za parlamentarno delovanje in varen bivalni kotiček. To bi bila res zgodba o uspehu, ki bi si jo pripovedoval cankarjansko razpoloženi Slovenec ne le v obdobju med 1991 - 1996, pač pa še tudi v prihodnjih časih. Dejstva silijo k zmernim pričakovanjam, kar zadeva narodov blagor. Po prvi petletki samostojne države je Slovencev kot naroda razmeroma malo, pičlo je tudi število zaposlitev za delovoljne in delazmožne odrasle prebivalce države. Delovna zakonodaja je na psu, davkariji ne prihajajo v evidenco veliki dobički (po)vojnih dobičkarjev. Dežela, ki naj bi ji vrnili srečo in nasmeh, je v očeh tujih turistov vse manj prehodno, zlasti pa vse manj varno območje, pač zaradi zastarelih slovenskih glavnih cest. Država je sicer mednarodno priznana, vendar zdaj poti krvavi pot od priznanja kar tako do stvarnega priznanja v mednarodnih ustanovah. Slovenci, ki so po petih samostojnosti in nekako toliki dobi sprave stalno utrujeni od štetja rdečih in črnih kosti, so si tik pred koncem prve petletke privoščili papežev obisk, ki je na vaški, mestni ali še kateri ravni znova vnesel trajajoči nemir v hrvaško-slovenske odnose. Kako ste nekateri zadovoljni z dosežki prvih petih let, odraža anketa.