/I want to be naked infront of you/ ali / My heart belongs to daddy. Drugi del ni pogovor, to je pesem Marilyn Monroe. (nasmešek) Na trenutke me vsi ti verzi odbijajo. Če bralec na to ni pripravljen, je to dobesedno ataka, napad na ustroj človeške pameti. Včasih se mi zdi, da so agresivni, da tega sploh ne bi smel početi. A če človek pronikne skozi to povrhnjico, potem v tem prostoru lahko plava in uživa. Mislim, da so vsi ti čudni stavki, ki so napisani z ekstremnim užitkom, stavki, ki nikoli prej niso bili napisani. Kot nekakšni proteusi, ki so živeli v temi in so zdaj strašno veseli, da so ugledali svetlobo, jaz sem samo orodje, način, kako me uporabijo, da pridejo na luč. Zveni podobno kot izjava Tomaža Pandurja, da je gledališče niz slik, ki jih v življenju nikoli prej nismo videli, jih pa prepoznamo na arhetipski ravni. To je rekel? Zanimivo, čeprav relativno malo hodim v gledališče, sta bili njegova estetika in energija zame že od začetka fascinantni. A če v tem prostoru narediš tako monumentalne stvari, se prostor izčrpa. Tako, kot sem jaz morda ta prostor izčrpal s svojimi petintridesetimi knjigami. Tudi zato moram reči, da je Slovenija postala širokogrudna v primerjavi s tem, kar je bilo prej. Da neka kultura pesniku dovoli, da izda petintrideset knjig poezije, to je redko. Na neki način razumem, da so tega že vsi siti. Na srečo to ni arhitektura in ni gledališče. Človek knjigo kupi potiho, jo kupi ali ne kupi, jo pogleda, jo odloži nazaj na polico. Na neki način je to manj nasilna zgodba, kot če bi delal z materiali. Se počutite grešnega? Kot bi se morali opravičevati za vašo hiper ustvarjalnost? Mislim, da je za prostor zelo zdravo, da nekdo razsuje horizont, kot sem ga jaz v šestdesetih. Pri Alešu Debeljaku, na povratku iz Mehike leta 1980, pa me je fasciniralo ravno obratno. Tišina, nežnost, kot bi padel svež sneg, popolna avtonomnost, ki je v hipu postarala vse, kar je bilo prej, zlasti mojo glasnost in nasilnost. Prebral sem samo štiri njegove verze in svet je bil v celoti nov in spremenjen. Ne da bi ga poznal, so me zadeli za zmeraj. Kateri so ti štirje verzi? »Začudeno se misel za krikom seli v govorico.« Hm, za naprej bo problem. Na pamet tudi ne znam niti enega samega svojega verza. Dane Zajc, recimo, zna vsak svoj verz, ostane mu v telesu in tako lahko v vsakem trenutku pride ven. Meni pa se zdi, kot da bi zadel neko površino, jo razburil, potem pa se takoj v naslednjem hipu gladina zravna in ne vem ničesar več. Ostaja pa spomin na ta dogodek.