V zadnjih dveh desetletjih lahko govorimo o pravem razmahu eseja na Slovenskem. Med drugim imamo tudi posebno nagrado, imenovano po enem najboljših tovrstnih piscev pri nas, Rožančevo. Boljši pisci esejev, ki se pojavljajo v tem času, so Andrej Inkret, Aleš Debeljak, Tomo in Jani Virk, Matevž Kos, Niko Grafenauer, Jože Snoj, Drago Jančar, Uroš Zupan, Mitja Čander idr. O esejih, ki jih pišejo ženske, še največ razberemo iz sestavka Sodobna slovenska esejistika: Alenka Puhar. Razen esejističnega pisanja Alenke Puhar je v sestavku poudarjeno, da se prava ženska esejistika pri nas začenja precej kasneje kot pri moških. Silvija Borovnik ugotavlja, da razlog lahko najdemo že v razmišljanju Antona Ocvirka, ki je napisal, da se esej lahko razvije šele potem, ko je razvita tudi umetniška proza. Ta pa je poseben razmah pri ženskah doživela v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. Seveda je to tudi posledica neenakopravnosti žensk v naši družbi. Pomembne esejistke, ki se pojavljajo v tem času, so poleg Puharjeve (znanstveni esej o zgodovini otroštva na Slovenskem, o zgodovini in položaju ženske ter še posebej o značaju oziroma mitu matere v literaturi slovenskih klasikov) še Spomenka Hribar (politični esej), Manca Košir (ženska vprašanja), Jolka Milič (prevajalka, pesnica in strastna polemičarka), Tea Štoka in Ignacija Fridl (literarno-kritični esej) ter Silvija Borovnik (literarna zgodovina s posebnim pogledom na pisanje žensk) idr.