Zoran Milutinović je odgovoril pod težko prevedljivim naslovom Ko jako lupa, daleko se čuje (kjer je "lupanje" treba razumeti tudi kot klatenje neumnosti). "Argumentov Aleša Debeljaka iz intervjuja za Vreme ne morem razumeti drugače kot dobro šalo; nekdo vam reče, da je njegovo geslo "non serviam", sočasno pa prizna, da je od leta 1991 angažiran kot nacionalni in državni propagandist ... Na žalost bi Aleš potreboval bolj resne argumente, da bi kolege v Beogradu prepričal, da so naredili napako, ker se leta 1991 niso navduševali nad projektom slovenskih nacionalistov, če že niso bili navdušeni nad projektom srbskih. To seveda ne more biti argument iz njegovega pamfleta Somrak idolov, ki ga omenja v intervjuju. To besedilo prikazuje razpad Jugoslavije in je bolj preprosto in agresivno od tistega, ki so ga nemške gospodinje brale v Bildu in Kurierju. Te bodo morda celo verjele; mi, ki smo bili ves čas tukaj in pazljivo spremljali vse, kar se je dogajalo na vseh straneh, vemo, da ima ta roman več poglavij, ki jih ni mogoče preskočiti ... V nečem pa se strinjam z Alešem. Tudi sam ne vidim možnosti kakršnegakoli sodelovanja s tistimi, ki so tolkli po nacionalističnih bobnih, tako tu kot tam. Ne vem, zakaj misli, da se njegovo udarjanje ni slišalo tudi v Beogradu."