"Vse, kar Debeljak inteligenci v Beogradu očita, da ni storila, sva Prodanović in jaz naredila že davno in delava še zdaj. Debeljak nama tega niti ne odreka. Toda midva nisva edina. Zavest Beograda ni niti enomestno niti dvomestno število ... Ne moti me to, da Aleš Debeljak Milana Đorđevića in mene imenuje edina prijatelja v Beogradu. Nasprotno, moti me samo izenačevanje vlog v nacionalnih okoljih. Zaradi svojega doslednega političnega stališča sem tudi pri književnem delu marginaliziran. To je moja osebna odločitev, ki ima svojo ceno, vendar je neokusno izstavljati račune za moralne stroške. Aleš Debeljak v političnem kontekstu preprosto ni moj ekvivalent v Sloveniji. In kaj je tu slabega? Nista sporni niti književna raven niti senzibilnost, temveč zavračanje tega, da je nekdo koristen za splošno, nacionalno stvar, o čemer ima Debeljak povsem nasprotno mnenje, kar je njegova legitimna pravica, toda potem v tem pomembnem segmentu med nama ne more biti enačaja, zaradi česar, seveda, najino prijateljstvo ni vprašljivo. Jaz samo nimam niti zastave niti "uniforme"."