Žarko Petan se je odločil napisati svojo zgodbo o direktorskem položaju na RTV Slovenija in vsem, kar naj bi osvetljevalo njegov poraz. Z vidika dokumentarnosti dogajanja je njegova knjiga najbrž korektna, z vidika literature oz. načina prikaza ali aktualizacije teme pa precej skromna. V delu se kaže Petanova velika samozaverovanost v lastno veličino, kot da Svet RTV ne bi smel odločati ali kot da akterji ne bi smeli glasovati tako, kot so. Kajpada se v Petanovih očeh mnogi akterji kažejo kot nadaljevalci komunističnega režima, kar je navsezadnje njihova pravica, če se hočejo tako vesti. Ta izključujoča Petanova opcija njegovi verodostojnosti ni v prid. Svet RTV je to, kar je; tak je bil že pred Petanom in je še danes. Petanova zajedljivost proti nekaterim, npr. Miletu Šetincu ali Marjanu Sedmaku, analiza »pripadnosti« članov sveta ni kaj dosti zanimiva. Manjka namreč intelektualna dimenzija - tista vizija direktorskega položaja kot izziv, da bi se pri bralcu pojavila ugotovitev: Petana je bilo zares škoda, toliko dobrih zamisli je imel in tako visok je bil njegov intelektualni nivo v RTV hiši. V knjigi je preveč pritlehnosti, da ne rečemo opravljanja, pa ne bi s tem hoteli kogar koli vzeti v obrambo; slabost knjige je ravno v razvidnosti, kako nekdo, ki bi se zelo rad legitimiral kot slovenski intelektualec mednarodnih razsežnosti, tega ne dokazuje. M. Z.