Osemnajstletna bogata dedinja se je omožila z nezakonskim, a priznanim sinom barona Napoleonovega cesarstva, Kazimirjem Dudevantom. Misel na poroko je dolgo časa zavračala, ker se je jasno zavedala težavnega položaja ženske v družbi. Vsi moški poskusi zbliževanja so jo spravljali v obup, vendar se je potem zaradi želje po varnosti le odločila za zakon z zanesljivim prijateljem, ker se je zagledala v 'ogledalo možatosti'. Mlada žena je sprva vzneseno zagotavljala, da je srečna. Kmalu je rodila sina Mauricea in se popolnoma prilagodila skupnemu življenju s soprogom. Učena Aurora je kmalu spoznala, da robati Kazimir ne zmore dojeti njenega čarobnega sveta filozofije in umetnosti. Skušala mu je vzbuditi ljubezen do glasbe, vendar je pred zvoki njenega igranja na klavir bežal v svoj svet lova, popivanja, kvantanja in krajevne politike. Rogal se je njenim vznesenim razpravam in srčnim vzgibom in ji pripisoval 'nevralgično dispozicijo'. Za nameček pa je ta samopašnež pričakoval celo to, da se bo ubogljiva gospodinja ponoči v zakonski postelji prelevila v pohotno ljubico, tega pa tenkočutna Aurora seveda ni zmogla. Kmalu je do takšnega zakonskega onegavljenja začutila gnus, svojemu bratu pa je pred poročno nočjo svoje nečakinje napisala: »Možem ni dovolj znano, da je ta slast za nas mučeništvo. Nič ni strašnejšega od groze, trpljenja in odpora uboge deklice, ki ničesar ne ve in ki jo surovina posiljuje.« Spoznala je tudi krutost dvolične zakonodaje. Prešuštvo žene se je kaznovalo z zaporom, moški skoki čez plot pa so bili nekaj povsem samoumevnega. Zaradi teh spoznanj se je počutila na smrt bolno, Kazimir pa tudi za to ni imel nobenega razumevanja: menil je, da je bedasta in maloumna. Kmalu pa je našla sebi sorodno dušo … Na oddihu v Pirenejih je spoznala Aurelijana de Sezeja, ki je bil tam s starši svoje zaročenke. Aurora ga je s svojo cigansko lepoto, z umnostjo in izobraženostjo tako zelo prevzela, da ji je dejal: »Ljubil bi vas tudi, če bi bili grdi …« Platonska ljubimca sta si z vednostjo Kazimirja šest let izmenjevala sentimentalna pisma. Leta 1827 je odšla v Pariz, kjer se je sestala s svojo prvo mladostno simpatijo, učenim naravoslovcem Štefanom Ajassonom de Grandsagnejem. Po vrnitvi v Nohant so jo najedali hudi občutki krivde, ker se je vrnila noseča. In sploh nihče ni dvomil, da je novorojenka Solange učenjakova hči, saj jo je tudi sama včasih poklicala kar 'gospodična Štefan'.