Kot okamnela sem sedela v njegovem naročju. Osramočena, otrpla, zmedena. Nič ni govoril, samo sopel je in mi porival roko v mednožje – moj trener, človek, ki sem mu neizmerno zaupala. Nikoli se ne bom nehala spraševati, zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni, zakaj se mu nisem znala upreti, zakaj nisem tega komu povedala, zakaj mi ni nihče pomagal.« 30-letna Jana Vernig, državna reprezentantka v odbojki, nekoč tudi njena kapetanka, odlična skakalka v višino, dolga leta profesionalna odbojkarica, lani športnica leta v Novem mestu, govori o morda najhujših trenutkih svojega življenja mirno in zbrano. Le tu in tam, ko omeni kakšno mučno podrobnost o dogajanju pred 17 leti ali o nedavno opravljenih pogovorih s kriminalisti, ji na obrazu zatrepeta bolečina. Dolgo sem potrebovala, toda odločila sem se, pravi. »Ne morem dopustiti, da še kateri deklici stori tisto, kar je storil meni. Pa čeprav bom zato morala vso bolečino podoživeti še enkrat in tujcem razkrivati svoje najbolj intimne spomine in občutja. Nekdo mi je v Novem mestu 'prijateljsko' svetoval, naj ne hodim na policijo ali govorim o svojih doživetjih, ker da se bom s svojo zgodbo ljudem zagnusila. Pomislite, zagnusila jaz, žrtev! Vse bolj spoznavam, da je morda imel prav.« Atletiko, pripoveduje, je začela trenirati v 6. razredu osnovne šole, leto kasneje, pri 12 letih, jo je začel trener atletike S. M. spolno zlorabljati. »Že na začetku treningov sem opazila, da se rad dotika deklet. Ko nas je na primer učil tehniko skoka v višino, je dekleta prijemal za zadnjico, pri drugih tehnikah pa nas je objemal. Ampak to je bilo tako rekoč normalno. Potem me je nekega dne, po kakšnega pol leta treningov, prosil, da odnesem 'šprinterce' v zgornje prostore kluba na stadionu v Portovalu. Prišel je za mano in zaklenil vrata. Najprej me je začel otipavati po ramenih, vratu in obrazu, nato se je usedel na stol in me posedel na kolena. Kakšnih 15 minut je nadaljeval s svojim početjem (mučne podrobnosti prenese le policijski zapisnik, op. R. I.), nato je nekdo potrkal in S. me je izpustil. Bila sem zgrožena, prestrašena in osramočena. Sploh mi ni bilo jasno, kaj natančno se dogaja.« Trener ni odnehal. »Treninge sem imela dvakrat na teden; vsakič me je prosil, naj odnesem 'šprinterce' v klubske prostore in vedno je prišel za mano. Če je bil kdo v bližini, me je pustil pri miru, če ne, se je zgodba ponovila. Bilo mi je nepopisno mučno, izogibala sem se mu, kolikor sem se lahko, toda vzgojena sem bila kot 'pridna punčka', navajena ubogati starše in učitelje, zato se nisem upirala.« Molčala je tudi takrat, ko jo je zvabil v svoje stanovanje, kjer je živel z mamo. »Potem ko me je zlorabil, me je odpeljal domov in me spustil nekje na sredini poti. Zdelo se mi je, da me vsi mimoidoči opazujejo, da so njihovi pogledi zaničujoči, zato sem gledala v tla. Prišla sem domov, odložila šolsko torbo, mama pa mi je pripravila kosilo. Zaprla sem se v sobo, a si nisem upala jokati, da me ne bi kdo slišal. Zatrla sem čustva in se delala, da je vse v najlepšem redu, pa čeprav sem bila na smrt žalostna in nesrečna. Ponoči sem se pokrila čez glavo, da me ne bi slišali jokati. Zdelo se mi je, da me nihče ne mara, da je staršem zame popolnoma vseeno. A do jutra so se solze posušile in začel se je normalen dan,« opisuje Vernigova svoje trpke izkušnje. Morda najhuje pa je bilo na zimskih pripravah v Medulinu. Ker je bila Jana S.-jeva izbranka, jo je tja – samo njo – odpeljal sam. Zlorabljal jo je v avtu in kasneje v sobi. »Njegova teža na meni, njegovi nasilni poljubi, njegovo pospešeno dihanje – ne mine dan, da se ne bi spomnila na to. Pred mojimi očmi je vse tako živo, kot bi se zgodilo včeraj.« Kakšen teden po Medulinu ni mogla več: po letu in pol sistematičnega zlorabljanja mu je povedala, da atletike ne bo več trenirala. Izdelana taktika, spretna manipulacijaVprašam jo, zakaj se ni zaupala staršem ali kakšni vrstnici. »To vprašanje sem si postavila neštetokrat, edini odgovor, ki (si) ga lahko dam, je, da nisem bila dovolj zrela, da bi doumela, kaj se mi sploh dogaja. Poleg tega se mi je takrat zdelo, da sem tudi sama kriva za trenerjevo početje. Danes vem, da je imel izdelano taktiko in da je z mano le spretno manipuliral. Ves čas mi je dajal vedeti, da sem njegova izbranka. Edina sem dobila šprinterce, edina sem iz svoje generacije odšla na priprave v Medulin. Z mano je bil na splošno prijazen, nikoli ni uporabil grobe sile. In kar naprej mi je ponavljal, da sem med vsemi najbolj talentirana in da bom z njegovo pomočjo najboljša v Evropi. Verjela sem mu. Davek, ki sem ga plačala za to svojo otroško naivnost, je bil grozljiv....Ponavljajoči se vzorciJanina zgodba je kljub svoji enkratnosti po marsičem vzorčna. Raziskovalci namreč tako pri nas kot drugod ugotavljajo, da so pedofili le izjemoma nasilni. »Spolne zlorabe se praviloma dogajajo v razmerah, ko je otrok moralno in čustveno vdan,« pravi španski raziskovalec spolnih zlorab otrok dr. Jose Manuel Bautista Vallejo z univerze v Huelvi. »Nasilnež uporablja manipulacijo, otroka prepriča, da je to, kar počne, sprejemljivo. Zapeljuje, izsiljuje in čustveno manipulira; 'to je najina skrivnost', 'če boš povedal, te bodo kaznovali zaradi perverznosti', so najpogosteje uporabljeni načini. Treba je upoštevati, da so otroci nekritično nagnjeni k tistemu, kar spodbuja njihove čute, in dovzetni za določene materialne ali čustvene nagrade, ki jih ponudijo odrasli. So primeri, pa naj se slišijo še tako protislovno, ko hoče deklica zaščititi krivca, saj je nanj čustveno navezana. Po njenem je to oseba, ki ji izkazuje nežnost, jo nagrajuje in je pozorna do njenega otroškega sveta. V otroku to vzbuja mešane občutke zavračanja in odvisnosti,« ugotavlja Vallejo. Samostojna raziskovalka dr. Renata Šribar k temu dodaja, da je odnos deklic do spolnih zlorab povezan s kulturnim pojmovanjem njihove ženske vloge, telesa in seksualnosti. »Še vedno so močno na delu stereotipi, kaj je 'naravno' za ženske oziroma deklice. To pomeni, da so deklice tiste, ki se jih usmerja k sočutju, empatiji, vživljanju v drugo osebo, zaradi česar so manj pozorne na lastna občutja, želje in potrebe. V primeru spolnega nasilja jih zato pred ustreznim reagiranjem ne inhibira samo pretresenost, temveč tudi potiskanje problema, razumevanje situacije storilca, strah, da je sama neprimerna, ker se ji je to zgodilo – ker ni več 'pridna punčka'.« Z dr. Vallejo in dr. Šribarjevo soglaša tudi Tanja Repič, zakonska in družinska terapevtka na Frančiškanskem družinskem inštitutu, ki bo iz spolnih zlorab v kratkem doktorirala. »Žrtve nezavedno ščitijo rablja – zaradi strahu, občutkov krivde, ker največkrat verjamejo manipulacijam storilca, da so 'izzivale', da so same krive, saj se niso uprle. Toda žrtev ni nikoli in nikdar kriva za zlorabo, tega še vedno vsi ne razumejo. Zanimivo je, da nikomur ne pride na misel, da bi krajo avtomobila iz izložbe v trgovini opravičeval z zloščenostjo avta ali z izzivalnim aranžiranjem; ko gre za zlorabo ženske, so tovrstni argumenti redno na delu.« Repičeve tudi prav nič ne čudi, da mnoge žrtve spolnih zlorab potrebujejo leta in leta, da se odločijo spregovoriti o svoji travmi. »Ljudje, ki pridejo k nam po terapevtsko pomoč, svojih težav – depresije, motenj hranjenja, slabe samopodobe, alkoholizma, samomorilnih nagibov, težav v partnerskih odnosih itd. – skoraj nikoli ne povežejo s spolno zlorabo. Da gre za posledice te, se pokaže kasneje, žal v kar velikem številu primerov.« Raziskava, ki jo je lani opravila na vzorcu 261 naključno izbranih študentov in študentk, je pokazala, da sta bila vsaj enkrat v življenju spolno zlorabljena vsaka peta ženska in vsak sedmi moški; te ugotovitve potrjujejo tudi izkušnje terapevtov na inštitutu. Storilci iz vseh slojev in poklicevSrhljive so tudi klinične izkušnje Repičeve in drugih terapevtov, po katerih storilci prihajajo iz vseh slojev in vseh poklicev. Med njimi so tudi zelo visoko izobraženi ljudje – učitelji, zdravniki, duhovniki, trenerji... Poleg očetov, očimov in dedkov pa se med zlorabljevalci otrok znajdejo celo mame in babice – osebe, ki naj bi otroku dajale varnost. »Hudo je, ko okolje ne prepozna, da so problematična vedenja – alkoholizem, droge, nasilništvo – nemalokrat posledica, ne pa vzrok težav. Žrtve storijo vse, da bi ublažile bolečino zaradi preživetih travm; s temi dejanji kličejo na pomoč.« Vernigova odkrito priznava, da je bila v gimnaziji problematičen otrok. Nekdanja odličnjakinja je začela zbirati popravce, noben žur ni minil brez nje. A ljudem je kaj malo zaupala, pravih prijateljev skorajda ni imela več. Bolečino je potisnila nekam na dno. Ozaveščanje mučnih doživetij iz otroštva – za to je potreben dolgotrajen terapevtski proces – je pogosto še bolj boleče, kot je bila sama zloraba, saj prihajajo na dan vsa potlačena čutenja, ki jih žrtev med zlorabo zaradi zamrznitve telesa ni čutila, sicer bi v vsej grozi težko preživela. Raziskave so namreč pokazale, pojasnjuje Repičeva, da se med zlorabo zaradi šoka izločajo hormoni, s katerimi telo ublaži bolečino. Takrat se pri žrtvi običajno spremeni dojemanje realnosti. Ne čuti ne bolečine ne strahu – telesno otopi, se disociira, kar je nezavedni odraz obrambe pred grozo zlorabe. Podobno se dogaja tudi pri drugih šokih. Če na primer v prometni nesreči poškodovani izgubi roko, v tistem trenutku ne čuti bolečine. Prav tako lahko spolna zloraba celo kemično spremeni hormonski sistem žrtve, kar pomeni, da je oseba nezavedno tako močno zvezana s travmo, da jo nehote kompulzivno ponavlja in vedno znova upa, da bo v njen svet prišel nekdo, ki jo bo razumel in ji pomagal razrešiti travmatična čutenja. Nekatere novejše tuje raziskave so celo pokazale, pojasnjuje Tanja Repič, da spolna zloraba poškoduje del možganov, t. i. hipokampus, ki je odgovoren za umeščanje dogodkov v čas in prostor, ki pa je med zlorabo preplavljen s stresnimi hormoni in zato zablokira. Ameriški raziskovalci (Bremner, Randall in drugi) so ugotovili, da je volumen hipokampusa pri spolno zlorabljenih ljudeh do 12 odstotkov manjši. Ker amigdala, del možganov, ki skrbi za shranjevanje čustvenega spomina, normalno deluje, pa občutja in senzacije, ki jih je žrtev doživljala med zlorabo, ostanejo nezavedno potlačena, se vpišejo v telo in psiho. »Včasih zadošča, da žrtev vidi enako barvo puloverja, kot jo je imel storilec, da potlačena bolečina privre na dan z vso silovitostjo in povzroči prave napade tesnobe in panike. In četudi se o stiskah zaradi spolnih zlorab v družini na glas ne govori, se lahko sram, gnus in druge stiske in čutenja vpišejo v psihično strukturo – v nezavedno doživljanje otroka, zaradi česar lahko pride tudi do prenosa travm med generacijami. Če je bila na primer mama spolno zlorabljena in travme ni predelala, ampak jo je nezavedno potlačila, lahko njena hčerka, ne da bi bila kdaj spolno zlorabljena, doživlja take groze, kot bi bila sama žrtev.« Jana Vernig pravi, da je bila v Španiji, kamor je odšla po prvem letniku ekonomije v Ljubljani in nato šest let profesionalno igrala odbojko, srečna in mirna. Toda ko se je v visoki nosečnosti s partnerjem pred nekaj leti vrnila v Novo mesto, je potlačena bolečina znova izbruhnila. Vsakdanje srečevanje S. M. je odprlo stare rane. »Ne mine dan, da ne bi pomislila nanj in na tisto, kar mi je počel. V Novem mestu se o njegovih 'metodah' treniranja šepeta že leta in leta (kot se je leta in leta šepetalo o domnevnih zlorabah pokojnega župnika Karlija Jošta, op. R. I.), toda nihče ne stori nič. Ko ga vidim na stadionu, kako individualno trenira mlada, postavna dekleta, morda prav tako naivna, kot sem bila sama, vem, da sem storila prav, da sem ga prijavila. Če me bo tožil zaradi obrekovanja, kolegica odvetnica mi je povedala, da moram računati tudi na to možnost, je to še najmanj, kar me lahko doleti – če lahko pred njim rešim enega samega otroka.« Žrtvam pogosto ne verjamejoAli je S. M. nadlegoval in zlorabljal tudi druga dekleta, Jana Vernig ne ve. Ena od nekdanjih kolegic v atletskem klubu ji je sicer priznala, da je S. M. opolzko govoril, stal (pre)blizu in podobno, toda trenirala je le še kratek čas, zato česa hujšega ni bilo. Ve tudi za neko deklico, ki je doma povedala, da jo S. M. otipava, a ji starši niso verjeli. Obtožili so jo, da se ji ne ljubi več trenirati. »Tako so mi povedali, ali je res, pa ne vem. Zelo težko pa bi verjela, da sem bila v vseh teh letih njegova edina žrtev.« Staršem je za početje trenerja povedala šele letos, tik preden je maja odšla na policijo. Njenih otroških krikov na pomoč namreč takrat, ko so se zlorabe dogajale, niso slišali. »V svoj dnevnik sem v obupu napisala, da me je trener posilil. Mama, ki je to videla, je sestro vprašala, ali je to res. 'Priznala' sem, da sem se zlagala. Potem sem nehala pisati dnevnik. Nekoč pa je oče vstopil v pisarno, medtem ko sem trenerju sedela na kolenih in sva nekaj risala. Očetu ni bilo všeč, kar je videl, to mi je rekel, toda storil ni ničesar. Danes mu je žal za to.« Tanja Repič pravi, da to, da najbližji žrtvi ne verjamejo, še dodatno poveča intenziteto doživljanja posledic. Nekateri tuji avtorji celo trdijo, da je to za žrtve lahko še bolj travmatično kot sama zloraba. V tem primeru namreč še toliko bolj verjamejo, da je res nekaj narobe z njimi, ne pa s storilcem. Ali se bo odločila za civilno pravdo in terjala odškodnino za prestane bolečine, Vernigova ne ve. »O tem nisem razmišljala, saj doslej sploh nisem vedela, da obstaja tudi ta možnost. Gre mi za zadoščenje in za to, da pride resnica na dan. Nobenega drugega motiva nimam, denarja ne potrebujem.« Vernigova se zaveda, da zoper S. M., ki je formalnopravno nedolžen, nima dokazov in da bo zato tudi sama predmet obrekljivih govoric. Vseeno verjame, da je kot oseba dovolj verodostojna, da bo njena beseda nekaj pomenila. »V športu sem veliko dosegla, sama in v ženskem odbojkarskem klubu TPV, kjer skrbim za programe in računovodske posle. Po moji vrnitvi smo v treh letih osvojili 4 medalje v državnem in pokalnem prvenstvu in postali ena najboljših ekip v Sloveniji; odbojkarski klub je bil lani kolektiv leta v novomeški občini. Čez nekaj mesecev bom na EF diplomirala, tekoče govorim špansko, francosko in angleško. Odbojka torej ni edina stvar, ki jo poleg mojega sina Jake imam v življenju, da bi mi lahko kdo očital, da ob zaključku športne kariere ne vem, kaj bi sama s seboj, pa sem se spravila na bivšega trenerja.«Delitev na taboreDa utegne Vernigova kdaj obžalovati svojo pogumno odločitev, pa iz svojih izkušenj zelo dobro ve Tatjana Mušič, vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Generalne policijske uprave. »Vsakič znova sem šokirana, ko ugotovim, kako krivično se okolje obnaša do žrtev. Ne vem, ali je še kje, ko gre za spolne zlorabe, na delu toliko dvojne morale kot pri nas. Na splošno spolne zlorabe vsi zelo ostro obsojajo in zahtevajo ostre kazni, v konkretnih primerih pa vsi najraje molčijo ali še huje, nekritično branijo domnevnega storilca. Ko je domnevna žrtev pokojnega artiškega župnika o njegovem početju napisala javno pismo, so se ljudje takoj razdelili v dva tabora. Čeprav nihče ni vedel, kaj se je v resnici dogajalo, so mnogi branili župnika, češ da je (bil) dober človek, zato že ni mogel storiti česa tako hudega, žrtev pa so poskušali očrniti na vse mogoče načine. V takšnih razmerah ni čudno, da se še vedno tako malo žrtev odloči za sodni pregon storilcev.« Toda ta je potreben. Ne samo zato, da se pravično kaznuje storilca. V Sloveniji je po podatkih policije spolno zlorabljenih okoli 150 do 200 otrok na leto, toda po mnenju strokovnjakov je to le vrh ledene gore. Domnevnim žrtvam, ki o svojih mučnih doživetjih spregovorijo na glas, je že zato treba pozorno prisluhniti – brez podtikanj in vnaprejšnjih obsodb. Enako seveda velja tudi za domnevne storilce. ot okamnela sem sedela v njegovem naročju. Osramočena, otrpla, zmedena. Nič ni govoril, samo sopel je in mi porival roko v mednožje – moj trener, človek, ki sem mu neizmerno zaupala. Nikoli se ne bom nehala spraševati, zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni, zakaj se mu nisem znala upreti, zakaj nisem tega komu povedala, zakaj mi ni nihče pomagal.«