delo, menda je prosil za študijski dopust, da bi šel v Palestino in spoznal židovski slog življenja, naučil naj bi se celo hebrejščine in jidiša. Dr. Alfred Meyer in dr. Georg Leibbrandt sta zastopala ministrstvo za okupirana območja na vzhodu. Ustanovili so ga leta 1941 in bi moralo upravljati teren, ki bi ga zasedle nemške čete med pohodom v Rusijo. Meyer je bil star nacist, po 1. svetovni vojni je izstopil iz vojske, doštudiral in delal v upravi rudnika. Konec dvajsetih je vstopil v stranko in bil na več položajih v politični strukturi, poleg tega je bil državni poslanec. Na položaju državnega sekretarja je bil v ministrstvu zadolžen za upravno in gospodarsko področje, se pravi za prebivalstvo in ekonomijo, transport prisilnih delavcev in seveda za Žide. Georg Leibbrandt je bil po rodu povolški Nemec. Ob koncu 1. svetovne vojne se je umaknil v Nemčijo ter študiral jezike, filozofijo in religijo. V dvajsetih je po doktoratu potoval po Sovjetski zvezi in raziskoval zgodovino naselitve nemških kmetov v Povolžju. Pred prihodom nacistov na oblast je študiral tudi v Združenih državah in Franciji, potem pa so ga poklicali v Nemčijo ter mu ponudili vstop v stranko in službo v glavnem stanu nacistične stranke. V strankinem zunanjepolitičnem uradu je bil izvedenec za Rusijo. Ob začetku napada na Sovjetsko zvezo je postal visok uradnik ministrstva, odgovoren za stike z lokalnimi političnimi gibanji, ki bi bila pripravljena sodelovati z nacističnimi oblastmi. Dr. Josef Bouhler je bil državni sekretar v Generalnem guvernatu. Bil je star nacist, eden od pripadnikov stranke, ki so sodelovali v puču v Münchnu leta 1923. Po izobrazbi je bil pravnik in partner Hansa Franka, Hitlerjevega osebnega advokata in vodje nacističnega pravnega odseka. Frank je leta 1939 odšel za guvernerja v Krakov in Bouhler je šel z njim ter postal njegov namestnik. Na konferenco je bil povabljen zaradi getov na območju guvernata, še bolj pa zato, ker so tu nameravali zgraditi uničevalna taborišča. Tudi dr. Wilhelm Stuchart je bil star nacist. Že kot gimnazijec se je pridružil stranki in sodeloval v puču leta 1923. Po doktoratu iz prava je delal v strankini pisarni, in ko so prišli na oblast, je postal državni sekretar v notranjem ministrstvu. Sodeloval je tudi pri pisanju nürnberških zakonov in izdal komentar k njim, kot nekakšno smernico za njihovo izvajanje. Na konferenci je bil torej predstavnik državne uprave.