Bernard Vajdič velikega razočaranja ni mogel skriti. Še dolgo po odstopu se je spraševal, kako se je mogel tako nespametno in brezglavo lotiti tekme. »Odstop je bil šok, ker v Alti Badii še nikoli nisem slabo smučal. Želel sem si dober rezultat. Taktično sem se uštel v veliki želji, da bi dosegel več, kot ta čas očitno zmorem,« je Velenjčan komentiral drugo slalomsko ničlo v treh nastopih v novi sezoni. O poškodbi, zaradi katere slaloma ni treniral že tri tedne (opravil je le dva treninga pred tekmami v Val d'Iseru in La Villi), ni želel razpredati, češ da nima smisla glave obremenjevati z dejstvi, ki niso bistveno vplivala na odstop. Kakor koli že razmišlja Vajdič, ostaja, da je želel tekmo, ki mu je bila v preteklosti pisana na kožo, stoodstotno izkoristiti. V silni želji je očitno pozabil na previdnost. Njegova letošnja deviza »z napadom lahko le napredujem in ohranim status prvokategornika«, je bila v La Villi strel v prazno. Brezglavi napad je v smučanju pastorek Fortune in ponavadi ne prinese uspeha.