Pred tridesetimi leti, nekako v tem letnem času, je Radio Split objavil senzacionalno novico: v zalivu Kašuni na Marjanu je nasedel kit. Na tisoče Splitčanov se je tistega jutra zgrnilo na Marjan, da bi videlo to neverjetno čudo, velikansko morsko zverino, ki so jo do takrat videvali samo na sličicah Živalskega carstva. Bil je 1. april tam nekje v poznih sedemdesetih in šele po nekaj urah zijanja v morje je neki tip s tranzistorjem v roki zbrani množici zaklical, da je Radio Split pravkar objavil, da gre za prvoaprilsko šalo: v našem majhnem, toplem morju pač ne prebivajo kiti. Bil je to čas vedrega socializma, ko ni bilo raznoraznih čudes kot v parlamentarni demokraciji in liberalni ekonomiji in ko se je bolj ali manj vedelo, kako stvari stojijo: v zvezni skupščini ni bilo strank, v jugoslovanskih trgovinah ni bilo kave, v Jadranskem morju pa ni bilo kitov. Če pa so že bile zveri, ki niso pripadale avtohtoni komunistični favni, ustavni ureditvi in jugoslovanski zoologiji, so bile tukaj samo za zabavo tovariša Tita, spravljene v rezervate za nejugoslovanske vrste na izoliranih, prepovedanih otokih: sloni, antilope, zebre in žirafe na Brionih, disidenti in informbirojevci pa na Golem otoku. V komunizmu namreč ni bilo večstrankarskega sistema, ne kave, ne olja, ne sladkorja, ne moke, ne liberalcev, ne kitov. Z eno besedo – v Jugoslaviji, tovariši in tovarišice, ni bilo zajebancije. Razen seveda za prvi april.Zato se je dobro desetletje kasneje, ko so bile aprila 1990 razpisane prve večstrankarske volitve na Hrvaškem, lahko vse skupaj zdelo kot prvoaprilska šala. Na tisoče ljudi se je zbralo na voliščih, da bi videlo to neverjetno čudo, liberalne, demokratske, krščanskodemokratske in raznorazne druge stranke, ki so jih do takrat videvali samo v zunanjepolitičnih rubrikah časopisov. Le da tokrat ni šlo za prvoaprilsko šalo.Tistega aprila je tako prišel neki novi čas, ta, kako se ji že reče, parlamentarna demokracija in liberalna ekonomija, in kar na lepem je vsak lahko povsod počel vse in karkoli, ljudje niso več poznali nobenega reda in po glavah so se jim začela motati raznorazna čudesa. Od trenutka, ko so se v parlamentu pojavile stranke, v trgovinah pa kava – in olje, in moka, in sladkor, in drugo buržoazno blago –, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo tudi v Jadranskem morju pojavil kit. Končno so v teh dneh časopisi objavili novico, da so pri Susku hrvaški ribiči opazili dvanajst metrov dolgega kita grbavca. Le da v tržni ekonomiji ni bilo več nikogar, ki bi zbrani množici razkril, da gre za prvoaprilsko šalo: na Jadranskem morju ni hrvaških ribičev. Še preden so Hrvati prvoaprilsko šalo sploh dojeli, že so se oglasili Slovenci z zatrdilom, da je to – njihov kit. Tako kot je red in se spodobi, in tudi v liberalni demokraciji obstaja nekakšen red, se je takle kit grbavec v resnici najprej pojavil v Sloveniji, kamor je ta demokracija tudi sicer prva prišla. Prejšnji mesec je dvanajst metrov dolgega kita opazil neki slovenski potapljač v Piranskem zalivu. Slovenija je majhna, senzacija pa je bila zares izjemna in tako je novica o kitu v slovenskem morju v hipu obšla Slovenijo, hitreje, kot je kit obšel Piranski zaliv. Veseli velikanski grbavec je dobil ime Janez in postal prava medijska atrakcija, medtem ko so ga slovenske tajne službe več dni spremljale, da bi morda odkrile koridor, po katerem je iz mednarodnih vod prišel v Piranski zaliv. Nekaj tednov zatem, tako kot je red in se spodobi, in tudi v liberalni demokraciji obstaja nekakšen red, se je po obisku v Sloveniji kit grbavec pojavil še na Hrvaškem, kjer so bile prve večstrankarske volitve pred leti izpeljane prav toliko – nekaj tednov – za slovenskimi in kamor je ta, kako se ji že reče, liberalna demokracija prišla s podobnim rahlim zamikom kot kit grbavec.Hrvaški in Sloveniji je, kot kaže, manjkal samo še kit. Odprla se je namreč povsem resna razprava, čigav je kit.Slovenci imajo močne argumente. Kit je sesalec z odlično regulirano termoizolacijo in zelo racionalno porabo energije, zahvaljujoč dihalnemu sistemu pa izredno prilagojen življenju v morju, s samo enim vdihom lahko ostane pod vodo tudi dve uri: kit je torej racionalen, varčen in praktičen – ni dvoma, da je Slovenec. Poleg tega ni agresiven, tako kot Slovenci se tudi kit v morju druži samo s kiti, ki se, tako kot Slovenci, sporazumevajo s posebnim oglašanjem, ki ga živ krst ne razume. Če vprašate slovenske oceanografe, je grbavi kit ime dobil prav po grbu Republike Slovenije.Močne argumente imajo, seveda, tudi Hrvati. Kit je, za začetek, največji sesalec na Zemlji, živi lahko tudi dvesto let in več, ima razmeroma majhne možgane, njegovo srce pa je razdeljeno na več prekatov, zaradi česar se kisik neprimerno bolj učinkovito absorbira v krvi in razporeja po telesu: kit ima torej veliko srce, a majhne možgane, in je največji in najstarejši na svetu – ni dvoma, da je Hrvat. Poleg tega je zelo ogrožena vrsta, tako kot Hrvate je tudi kite stoletja preganjal in pobijal ves svet, imajo pa tudi tipično hrvaško lastnost, da se slepo sledeč vodji samomorilsko zaženejo v plitvino. Če vprašate hrvaške oceanografe, je grbavi kit ime dobil prav po grbu Republike Hrvaške.In še preden bodo Mednarodno sodišče pravice, hamburško Sodišče za pomorsko pravo, Martti Ahtisaari, Olli Rehn ali kdorkoli že je za to pristojen, razsodili, čigav je nesrečni kit grbavec, se bo on, tako kot stvari stojijo, počasi napotil tja, od koder je tudi prišel, v širna prostranstva Atlantskega oceana, da se zlekne na kakšni samotni plaži in tovarišem naplete prigode o daljnih morjih in deželah, tako majhnih, da pošten kit nima niti kje nasesti.Hrvati in Slovenci, ki se kratkočasijo s prepiri, čigavo je morje in čigavi kiti, pa ne bodo niti opazili, kako je z velikim kitom grbavcem nekako tiho odšlo še zadnje čudo liberalne ekonomije. Vesel prvi april.red tridesetimi leti, nekako v tem letnem času, je Radio Split objavil senzacionalno novico: v zalivu Kašuni na Marjanu je nasedel kit. Na tisoče Splitčanov se je tistega jutra zgrnilo na Marjan, da bi videlo to neverjetno čudo, velikansko morsko zverino, ki so jo do takrat videvali samo na sličicah Živalskega carstva. Bil je 1. april tam nekje v poznih sedemdesetih in šele po nekaj urah zijanja v morje je neki tip s tranzistorjem v roki zbrani množici zaklical, da je Radio Split pravkar objavil, da gre za prvoaprilsko šalo: v našem majhnem, toplem morju pač ne prebivajo kiti.