Ko sem prebral, da Vesna Vuk Godina vsak dan popije pol litra korenčkove spremute, sem najprej pomislil: pa saj ni čudno, da tvori dvobesedne povedi in začenja stavke s “ki”. Le style, ce n’est pas l’homme, c’est la diète! Gospe seveda brez nadaljnega želim ves dober tek, kar ga premore – tako kot tudi Lojzetu Peterletu in Janezu Dolinarju in predvsem Janezu Drnovšku, ki z njo vred v zadnji številki Jane opisujejo režime prehrane, s katerimi so domnevno premagali raka. Domnevno pravim ne zato, ker bi mislil, da raka niso premagali, ampak zato, ker razen njihovega prepričanja ni nobenega dokaza, da so ga premagali ravno z režimom prehrane. Mnogi ljudje, ki enkrat doživijo near-death experience, postanejo poduhovljeni ali celo religiozni in za nameček nagnjeni k filozofiranju. Prav. To ni ne moja stvar ne stvar polemike. Pa vendar me v tem smislu čudi, da še nisem slišal za človeka, ki bi po taki bolezni preprosto rekel, da se ga je “nekdo” usmilil. Morda pa tako mislijo tisti, ki za javnost niso dovolj zanimivi, da bi njihovo izkušnjo in spoznanja mediji na dolgo in široko prenašali v sliki in besedi? Zelo možno. Dejstvo je namreč, da so bolniki popularni. Še bolj popularni so ozdravljeni bolniki. Najbolj popularni pa so tisti, ki so se ozdravili sami. To so pravi zmagovalci.