Nekaterim se je zdelo še posebej neprimerno dejstvo, da je grof Stefano svojo tragedijo posvetil dvema največjima predstavnikoma svojega časa: Voltairu in Rousseauju. Da pa bi mogli razumeti, zakaj je to storil, moramo vedeti, da je bil mlajši Carli prežet s francoskim razsvetljenstvom in z njegovimi idejami o enakosti. Še posebej zagrizeno je te ideje zagovarjal po očetovi smrti, ko je brat Gian Rinaldo podedoval večino premoženja, sam pa se je moral zato sprijazniti z veliko skromnejšimi življenjskimi razmerami. Začel je sovražiti družbo, ki je odobrila zakone, po katerih je skorajda vse premoženje v družini podedoval najstarejši sin. Na starost se je, vse bolj ogorčen zaradi družbenih krivic in prežet z idejami Jeana Jacquesa Rousseauja, zaprl v hiško na podeželju, kjer se je videval le z redkimi prijatelji in kjer ga je skrbelo predvsem preživetje.