Na pot resničnega človeka lahko stopi vsak človek le sam. Vendar ne kot celovita osebnost. Tako nas razlaga Jacques Lacan. Jaz je podoba, ki je sicer naša, a je obenem že tudi podoba nekoga drugega. Jaz torej ni enoten; je to kar je, a je hkrati že tudi maska samega sebe. Je pravzaprav tisto kar si želi biti. In želi si biti, biti večen. Ostanimo še za trenutek resni in recimo, da je večen le kdor premaga smrt. Na ravni Hegla premaga smrt gospodar. Gospodar je torej tisti, ki si misli, da to zmore, ki skratka v navadnem življenju ne poklekne pred absolutnim gospodarjem - smrtjo. Tisti, ki poklekne, je hlapec. Hlapec tako poklekne dvakrat - prvič pred človekom, ki je presegel skrb za lastno bit in drugič pred absolutnim gospodarjem, smrtjo. V resnici eden in drugi, gospodar in hlapec ne počneta drugega kot se maskirata pred smrtjo. Recimo, da je to maskiranje osnova iz katere izhajajo vse ostale dejanskosti - na sporočanjski ravni veliko bolj razumljive. In to so v resnici vse stvari, ki jih počnemo takorekoč vsak dan v našem vsakdanu. Tako je maska »pred smrtjo« celo naše še tako odkrito dejanje. Konec je v naši podzavesti prisoten vedno in povsod. Celo šalam in celo tistim, ki jih je omenjeni filozof imenoval gospodarje, ni prizaneseno. V razumljivem jeziku jim enostavno pravimo kralji, aristokrati, predsedniki, direktorji, na nekoliko nižjemu nivoju šefi, vodje ipd. Nobena, v resnici popolnoma nobena maska ali »maškarada« ne pomaga nikomur. Dragi moji, čez kakšnih dobrih sto let ali pa morda še prej, bodo, kot je napisal že Shakespeare, lobanje gospodarjev in hlapcev popolnoma enake.