Ajajaj! Srbi! Tako rada bi se malo popraskala po nogi, pa ne morem, ker je cela zalita s to prekleto belo trdoto. Praskam gips na nogi, mogoče bo kakšen psihološki učinek, pa nič ne pomaga. Meša se mi od srbenja, nekaj moram ukreniti! Potrebujem kakšno dolgo in tanko palčko. Odkrevsam v kuhinjo. Poskušam s kuhalnicami, vse so predebele. Svinčnik! Prekratek. Pletilka bi bila zelo primerna. Pletilke, pletilke … Jih sploh imam? Ne, nimam. Po mamini smrti sem vse njene pletilke in kvačke pometala stran, bile so samo odvečna šara, s katero nisem imela česa početi, saj se nisem nikoli naučila tradicionalnih ženskih ročnih spretnosti. Preiskujem stanovanje. Nikjer nič dolgega in tankega. Madona, le zakaj nimam pletilk! Tale emancipacija je nas ženske čisto onesposobila! Vsaka normalna ženska bi morala znati plesti ali pa vsaj imeti pletilke doma! Iščem. Zdaj že norim po stanovanju. Težko, mravljinčasto in srbečo nogo vlečem za sabo. Na nič drugega ne morem več misliti kot na neznosno srbenje. Uh, še sreča, da Binček še spi. Jok! Iz mojih ust v božja ušesa. Le da tale senilen stari tam gor vedno sliši le čisto nepotrebne stvari. Odkrevsam k Binčku. Le kaj je spet?! Leži na tleh in se dere. Ja kaj pa sploh dela na tleh? Očitno je padel s postelje. Kako mu je pa to uspelo, saj smo ga včeraj čisto zagradili s celim kupom cunj, da ne bi padel?! Dvignem ga v naročje. »Auvauaua!« se dere. Na čelu ima veliko, rdečo buško. Lica ima čisto mokra od solz in iz nosa se mu cedi zelen smrkelj. In mene še vedno neznosno srbi za gipsom na nogi. Z Binčkom v naročju odkrevsam po brisačo, jo namočim v mrzlo vodo in mu jo položim na buško. Noga srbi. Binček le še hlipa. Z Binčkom v naročju se zopet odpravim na lov za nečim dolgim in tankim. Ni preveč zadovoljen, stoka. Oh, seveda, verjetno ga boli, ko takole šepam in ga stresam. »Tu lezi in miruj, precej pridem!« ga položim na kavč. Ampak, kaj če zopet pade s postelje? To pa ne bi bilo ravno zdravo. Predalnik iz kota sobe zrinem do kavča, da zagradim nečaka. Preplašeno me gleda. Ah ja, mogoče bi bilo pa res bolje, da bi bil v vrtcu, če ne drugega, bi bil bolj varen. Predalnik! Tu se bo gotovo kaj našlo! Orodje! Juhu, kako primerno dolg izvijač! Emancipacija nas vendarle ni popolnoma onesposobila, če že nimamo pletilk, imamo pa izvijače. Uuuuuu, kako paše! Dete za predalnikom je sumljivo tiho. Pogledam. Leži in presenečeno gleda. Odmaknem predalnik. »Dajva, poglejva, kaj dobrega za zajtrk se skriva v hladilniku!«